Legislator Case Law & Legislation
VDSS sodba Psp 541/2014 ECLI:SI:VDSS:2015:PSP.541.2014 AI generated

Unjust enrichment claim for unemployment benefits overpaid due to failure to respond to lawsuit upheld. Unjust enrichment claim for unemployment benefits overpaid due to failure to respond to lawsuit upheld.

Case Number VDSS sodba Psp 541/2014
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal against a default judgment ordering the defendant to repay overpaid unemployment benefits. The defendant argued that a prior partial payment should be considered or the debt written off, but the court found no legal basis for this. The court ruled that the first-instance court correctly applied the law regarding unjust enrichment and procedural requirements for default judgments.

Legislator headnote

AI generated

čl. 190/3 OZ; čl. 318 ZPP: A default judgment remains valid and enforceable against a party who fails to respond within the statutory period, and the appellate court cannot set it aside based on a request for debt restructuring or partial payment unless there is a specific legal provision allowing such modification.

Keywords

AI generated
unjust enrichment unemployment benefits default judgment overpayment recovery appellate review procedural default statutory period

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je v spornem obdobju neupravičeno prejela nadomestilo med brezposelnostjo, zato je zahtevek tožeče stranke na vrnitev vtoževanega zneska utemeljen (čl. 190/3 OZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da je dolžna tožnici plačati 429,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2014 dalje, do plačila in ji povrniti stroške postopka v višini 23,40 EUR, v roku 15 dni. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, saj tožena stranka v zakonsko določenem 30-dnevnem roku na tožbo ni odgovorila, štelo je, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, kakor to določa 318. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP).

Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da se je v letu 2011, zaradi vračila zneska, že obrnila na tožečo stranko in že takrat navedla, da naj tožeča stranka dolg odpiše ali pa ji dovoli, da ga odplača v obrokih in ji je v posledici tega tudi 31. 5. 2012 plačala 47,72 EUR, kot prvi obrok. Tudi sedaj prosi, da se njena takratna vloga, za odpis dolga oziroma za vrnitev dolga v obrokih, upošteva.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkušalo v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pri tem pa je upoštevalo, da se v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določbe pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni pri izpodbijani sodbi prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

V skladu s 318. členom ZPP sodišče izda zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, če so izpolnjeni tudi nadaljnji pogoji določeni v točki od 1 do 4 (da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana).

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki z odločbo št. ... z dne 7. 12. 2010 priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, za čas 9 mesecev, ki znaša mesečno, v prvih treh mesecih, 620,34 EUR neto, v naslednjih mesecih pa 565,91 EUR neto in se izplačuje od 26. 11. 2010 do 25. 8. 2011. Iz odločbe tožeče stranke z dne 8. 8. 2011 izhaja, da toženi stranki z dnem 6. 6. 2011 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni aktivni iskalec zaposlitve. Pritožba zoper odločbo z dne 8. 8. 2011 je bila zavrnjena z dokončno odločbo RS, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve z dne 3. 10. 2011. Ta odločba je postala pravnomočna. Iz spisa preplačil za toženo stranko izhaja, da je toženka v času od 7. 6. 2011 do 30. 6. 2011 prejela denarno nadomestilo v višini 477,15 EUR in da je dne 31. 5. 2012 tožeči stranki plačala znesek 47,72 EUR.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je tožena stranka v obdobju od 7. 6. 2011 do 30. 6. 2011 neupravičeno prejela nadomestilo med brezposelnostjo in je zahtevek tožeče stranke utemeljen na podlagi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami - v nadaljevanju: OZ). Glede zamudnih obresti je sodišče pravilno štelo, da jih je toženka dolžna tožeči stranki povrniti od prvega dne po vložitvi tožbe v skladu z določbo 193. člena OZ. Sodišče je prav tako pravilno ugotovilo (3. točka v obrazložitvi izpodbijane sodbe), da tožena stranka, v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, na tožbo ni odgovorila.

Ker so bili tako izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe je sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki se nanašajo na to, da naj tožeča stranka dolg odpiše ali omogoči toženki obročno odplačevanje nastalega dolga, pri reševanju pritožbene zadeve ne more upoštevati. Predmet tožbe je vrnitev neupravičeno prejetih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo, kar je tožeča stranka, od toženke s tožbo upravičeno zahtevala. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je v celoti utemeljen, prav tako izdaja zamudne sodbe s strani sodišča prve stopnje, zato je bilo potrebno pritožbo toženke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti.