Civil court partially allowed appeal, ruling it is not bound by criminal verdict on loan interest terms.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially allowed the appeal against a first-instance judgment regarding a loan dispute. The plaintiff sought repayment of the principal and interest, while the defendant argued the court was bound by a prior criminal conviction for fraud. The court held that while the existence of the loan was established by the criminal verdict, the specific agreement on interest rates is a civil matter not constitutive of the crime. Consequently, the court found the first-instance judgment flawed for relying on the criminal verdict regarding interest and remanded that portion for retrial.
Legislator headnote
AI generated14. člen ZPP; 354. člen ZPP; Civilno sodišče ni vezano na kazensko obsodilno sodbo glede dejstev, ki niso konstitutivni elementi kaznivega dejanja, kot so pogodbene obresti posojila.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na plačilo 3.000 EUR ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti, in v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo pomeni, da dejstev, ki predstavljajo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.000 EUR od 15. 3. 2011 dalje, od 3.000 EUR pa od 21. 12. 2011 dalje (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka (III. točka izreka).
Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posojila, smiselno enako pa izhaja tudi iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe in opomina pred tožbo. Vse te vloge so bile sestavljene kmalu po domnevno danem posojilu, ko se je tožnik še dobro spomnil okoliščin zadeve. Tožnik ni zatrjeval, da so bile dogovorjene 5 % pogodbene obresti, ampak je le tožbo spremenil v skladu s kazensko sodbo. Ker niso bile podane ustrezne trditve, sodišče pa je spremembi tožbe sledilo, ne da bi navedlo razloge za tako odločitev, je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodba se v zvezi z obstojem in z višino terjatve ne bi smela sklicevati na kazensko sodbo, ker kazensko sodišče ni ugotavljalo vsebine in elementov civilnega razmerja. Sodišče ni ocenilo tožnikove izpovedbe. Vezanost v smislu 14. člena ZPP obstaja le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, glede ostalih okoliščin pa civilno sodišče ni vezano na kazensko obsodilno sodbo. Ker sodba nima razlogov o pravno relevantnih dejstvih v zvezi z obstojem civilnega razmerja, je pomanjkljiva in nima razlogov. Tožnik ni dokazal dogovora o 5 % mesečnih obrestih. Poleg tega so take obresti oderuške.
Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
Pritožba je utemeljena.
Tožbeni zahtevek temelji na trditvah o neizpolnitvi obveznosti vrnitve posojila iz posojilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama v marcu 2010. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je sodišče vezano na pravnomočno sodbo, s katero je bil toženec obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije, storjenega s tem, da je toženca prepričal, da mu je posodil 5.000 EUR, nato pa mu kljub poteku enoletnega roka niti navedenega zneska niti mesečno dogovorjenih 250 EUR iz naslova 5 % obresti ni vrnil, s čimer si je namenoma pridobil 5.000 EUR protipravne premoženjske koristi.
Pritožbeni očitek o napačni uporabi 14. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, je utemeljen. Sodišče je na podlagi 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku. Navedeno pomeni, da je pravdno sodišče vezano na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanja in kazenska odgovornost. Dejstev, ki predstavljajo podlago za odločitev o obstoju civilnopravne obveznosti, ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča.(1)
Ugotovitev, da je tožnik tožencu izročil 5.000 EUR z obljubo vrnitve, je bistvena za zaključek o obstoju kaznivega dejanja. Ker ta ugotovitev v civilnopravnem pomenu daje podlago za zaključek o izročitvi navedenega denarnega zneska kot posojila, je ob nadaljnji neizpodbijani ugotovitvi, da je rok za vrnitev posojila že potekel, odločitev o utemeljenosti zahtevka za plačilo 5.000 EUR pravilna. Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotnost zaključka, da je pravdno sodišče vezano na kazensko sodbo tudi glede dogovora o obrestih. Ker ta del dogovora ne predstavlja konstitutivnega elementa kaznivega dejanja goljufije, pravdno sodišče na ugotovitve kazenske sodbe ni vezano. Tak zaključek izhaja iz primerjave zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja goljufije(2) in opisa kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe, izrecno pa je to navedeno tudi v sodbi. Navedeno pomeni, da se mora sodba izreči o dokazanosti trditev o vsebini dogovora o obrestih posojila.
Zaradi zmotnega stališča, da je tudi glede dejstev, na katerih temelji odločitev o obrestnem delu zahtevka, podana vezanost na kazensko obsodilno sodbo, v sodbi niso dokazno ocenjene tožbene navedbe o dogovoru pravdnih strank glede obresti in zapadlosti posojila. Zmotna uporaba 14. člena ZPP bi tako lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe o obrestnem delu zahtevku.
Po navedenem je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na plačilo 3.000,00 EUR in na odločitev o obrestih (tj. glede zahtevka za plačilo 3.000 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obresti), ter posledično o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker se sodišče prve stopnje še ni izreklo o izvedenih dokazih in bi zato odločitev sodišča druge stopnje prikrajšala pravdni stranki v pravici do pritožbe, ni bilo podlage za odpravo kršitve v pritožbenem postopku. V ostalem, tj. glede ugoditve zahtevku za plačilo glavnice v višini 5.000 EUR, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.
(1) Prim. Galič, v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV založba, Ljubljana, str. 144.
(2) Prvi odstavek 211. člena Kazenskega zakonika se glasi: "Kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, se kaznuje z zaporom do treh let."