Appeal allowed; temporary order revoked because pre-existing life annuity contract already secured property against creditor claims.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal against the first-instance decision, revoking the temporary order and rejecting the creditor's request. The creditor argued that the debtor was attempting to evade debt, but the court found the debtor had already signed a life annuity contract transferring property rights to a beneficiary. Since the contract legally prohibited disposal of the specific properties, the temporary order was redundant and could not achieve its purpose of securing the debt.
Legislator headnote
AI generated270. člen ZIZ; 271. člen ZIZ: A temporary order prohibiting the alienation or encumbrance of immovable property is only valid if it can achieve the purpose of securing the claim; if a prior legal agreement (such as a life annuity contract) already renders the property unalienable and secured, issuing a temporary order is unnecessary and invalid.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje pa se spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o začasni odredbi z dne 28. 10. 2014 razveljavi ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
[JEDRO]
S predlagano in izdano začasno odredbo ni mogoče doseči namena zavarovanja, ki je zgolj v tem, da bi se tožnika v morebitni izvršbi lahko poplačala s prodajo toženčevih nepremičnin, ki so predmet začasne odredbe. Toženec je že pred predlagano začasno odredbo sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero se je zavezal svojemu nečaku po svoji smrti izročiti in prepustiti med ostalimi tudi nepremičnine, ki so navedene v začasni odredbi. Hkrati se je toženec zavezal in dovolil pogodbeno prepoved odtujitve in obremenitve vseh nepremičnin, ki so predmet pogodbe, v korist pogodbenika kot preživljalca.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je na predlog tožnikov v zavarovanje njune denarne terjatve zoper toženca izdalo začasno odredbo P 2546/2014-I z dne 28. 10. 2014, s katero je tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. *163/0, *164/0, 2843/1, 2844/2, *167/0, 2845/1, 2846/2, 208/0, 210/0, vse k. o. X ter hkrati odredilo, da se v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve. Z izpodbijanim sklepom pa je ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 28. 10. 2014 zavrnilo ter odločilo, da sklep ostane v celoti v veljavi.
Tožena stranka navaja v pritožbi, da je sklep nepravilen in nezakonit in se zoper njega pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z ugotovitvami sklepa glede verjetnosti obstoja terjatve ter poudarja, da se zahtevki tožeče stranke deloma prekrivajo s podrednim zahtevkom tožnikov v pravdni zadevi II P 2170/2004, tudi tista vlaganja, ki se ne prekrivajo, pa že na prvi pogled ne morejo biti nujna. Sicer pa je verjetnost terjatve vprašljiva tudi z vidika dejstva, da tožena stranka ni mogla uporabljati nepremičnin. Glede nevarnosti, da bo onemogočil uveljavitev denarne terjatve, pa toženec navaja, da njegovo odločitev o sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče šteti kot aktivnosti, usmerjene v onemogočanje poplačila vtoževane terjatve. Tožnika sta zoper njega vložila tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in se na vsak način trudita, da bi mu preprečila razpolaganje z lastnim premoženjem. Uveljavitev potencialne bodoče terjatve tožečih strank s sklenitvijo te pogodbe ni niti otežena, še manj pa onemogočena. Prenos premoženja preživljanca pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju je zadržan do smrti in bo do takrat toženec še vedno lastnik celotnega zadevnega premoženja. Toženec doslej nikoli ni ravnal s svojim premoženjem tako, da bi lahko izigral kateregakoli od svojih potencialnih upnikov. Upoštevaje načelo sorazmernosti pa glede na relativno nizko terjatev v primerjavi z vrednostjo devetih nepremičnin, katere je sodišče tožencu prepovedalo obremeniti ali odtujiti, nikakor ni potrebna omejitev razpolaganja z vsemi devetimi solastnimi nepremičninami. Primerjajoč višino terjatve 11.696,26 EUR in obseg zavarovanja pa je jasno, da toženec ni le neznatno oškodovan.
Pritožba je utemeljena.
Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati kumulativno poleg obstoja terjatve tudi nevarnost, da bo njena uveljavitev zaradi dolžnikovih ravnanj (odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem) onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti le v primeru, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pri tem pa lahko sodišče izda v zavarovanje denarne terjatve le takšno začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (271. člen ZIZ). Upnik mora zato predlagati začasno odredbo, s katero bo dosegel ohranitev dolžnikovega premoženja in mu bo s tem omogočeno morebitno kasnejše poplačilo denarne terjatve v izvršilnem postopku. V zavarovanje denarne terjatve je po 2. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ predvidena med ostalim tudi začasna odredba, s katero se dolžniku prepove odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.
Takšno začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve v znesku 23.591,39 EUR sta tožnika v konkretni zadevi predlagala, sodišče prve stopnje pa je njunemu predlogu sledilo. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pri tem napačno uporabilo citirane določbe ZIZ. S predlagano in izdano začasno odredbo namreč ni mogoče doseči namena zavarovanja, ki je zgolj v tem, da bi se tožnika v morebitni izvršbi lahko poplačala s prodajo toženčevih nepremičnin, ki so predmet začasne odredbe. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa o izvršbi, med strankama pa tudi ni sporno, je toženec že pred predlagano začasno odredbo sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero se je zavezal svojemu nečaku M. H. po svoji smrti izročiti in prepustiti med ostalimi tudi nepremičnine, ki so navedene v začasni odredbi. Hkrati se je toženec zavezal in dovolil pogodbeno prepoved odtujitve in obremenitve vseh nepremičnin, ki so predmet pogodbe, v korist pogodbenika kot preživljalca. Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je že bila predlagana vknjižba te prepovedi z dnem 12. 8. 2014. Pritožbeno sodišče dodaja, da je možnost dogovora o takšni prepovedi razpolaganja v korist preživljalca posebej določena v 559. členu Obligacijskega zakonika, saj se s to določbo poudarja posebno varstvo preživljalca, ki izpolnjuje svojo obveznost, preden pridobi preživljančevo premoženje.
To pomeni, da je toženec že s pogodbo o dosmrtnem preživljanju zavezan, da ne sme razpolagati z nepremičninami, ki so zajete v začasni odredbi in torej ponovno zavarovanje s prepovedjo odtujitve in obremenitve istih nepremičnin nima pomena in na te nepremičnine glede na zemljiškoknjižne podatke (plombe) že sedaj ni mogoče seči z izvršbo. Iz navedenih razlogov je zato odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno napačna, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep pa spremenilo tako, da se ugodi ugovoru ter sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 151. člena ZPP. Stroški zavarovanja bodo delili usodo vseh potrebnih stroškov v postopku.