Appeal dismissed; poor relations do not constitute legal obstruction requiring rent payment.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Slabi odnosi, nerazumevanje, slabo komuniciranje in čustvena napetost oziroma prizadetost še ne pomenijo, da je solastnik (oziroma skupni lastnik) onemogočen v izvrševanju svoje lastninske pravice, kar bi ga šele upravičevalo do plačila uporabnine od tistega, ki bi ga v tem izvrševanju onemogočal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zneska 14.840,00 EUR s pripadki, ki ga je od toženca zahtevala za uporabo prizidka k stanovanjski hiši (½ nepremičnine parcelna št. 844/21 k. o. X).

2. Tožnica se je zoper to sodbo pritožila in predlaga njeno razveljavitev; obrazloženo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja, da se je bila primorana izseliti iz skupne stanovanjske hiše oziroma prizidka zaradi ravnanja toženca in da njena izselitev ni bila prostovoljna. Navaja konkretne primere in opisuje posamezne dogodke, ko naj bi bil toženec psihično nasilen do nje oziroma se je nesramno in neprimerno obnašal. Pojasnjuje, da zakaj posameznih dogodkov ni dokazovala že pred sodiščem prve stopnje. Navaja tudi, da je glede hrupa in smradu sodišče ni nič pozvalo, naj jih bolj določno opredeli.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita ter brez očitanih napak. Sodišče prve stopnje jih ni zagrešilo ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je navedlo in uporabilo ustrezno pravno podlago (190. in 198. čl. Obligacijskega zakonik) in ustaljeno sodno prakso, po kateri je bilo treba odločiti o tožbenem zahtevku. Pravilno je tako ugotovilo, da je bilo ključno za odločitev vprašanje, ali se je bila tožnica prisiljena izseliti iz skupne nepremičnine zaradi ravnanja toženca. Dokazno breme za to je bilo na tožnici. Ta bi morala, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (15. tč. izpodbijane sodbe), svoje navedbe prepričljivo dokazati, to je tako, da bi bil o resničnosti njenih trditev izključen vsak razumen dvom, kar pa ji ni uspelo.

7. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, saj je skrbna, natančna, jasna, razumna, skratka prepričljiva. Dvom v resničnost tožbenih navedb namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zbujata predvsem izpovedi Ž. L. in A. G. (tožničinega in toženčevega sina ter njegovega tedanjega dekleta), ki kljub temu, da sta razmere dobro poznala in ju je sodišče ocenilo kot verodostojni in nepristranski priči, nista potrdila ne psihičnega ne fizičnega nasilja nad tožnico (celo dokaj nasprotno, povedala sta, da je bila prej ona tista, ki je s svojim ravnanjem na različne načine vnašala nestrpnost in nejevoljo v skupno bivanje).

8. Enako prepričljiva je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni dokazala, da bi jo v izselitev prisile hrup, smrad oz. prah, ki naj bi ga povzročal toženec, pri čemer kakršnokoli dodatno spodbujanje k bolj natančnem opisovanju tovrstnih nevšečnosti ni bilo potrebno.

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v tej pravdi ni ugotavljalo oz. ugotovilo, da ima v nesporno slabih medčloveških odnosih med tožnico in tožencem „prav“ slednji. Zato je brez pomena podrobneje odgovarjati na pritožničine navedbe o posameznih dogodkih, ki jih opisuje. Vendar slabi odnosi, nerazumevanje, slabo komuniciranje in čustvena napetost oz. prizadetost še ne pomenijo, da je solastnik (oz. skupni lastnik) onemogočen v izvrševanju svoje lastninske pravice, kar bi ga šele upravičevalo do plačila uporabnine od tistega, ki bi ga v tem izvrševanju onemogočal.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica stroškov svoje neuspele pritožbe niti ni priglasila, glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben, zato stroške zanj trpi toženec sam (155. čl. ZPP).