Administrative court quashes geodetic office decision for failing to verify specific parcel data facts.

Tožbi se ugodi, odločba Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Koper številka 02112-1598/2011-2 z dne 21. 5. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

[JEDRO]

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da tožnik zahteva spremembo podatkov, ki so v zemljiškoknjižnem katastru nastali pri njegovi parc. št. 3383/2 z vrisom parc. št. *52 in 3383/3. Pri preverjanju podatkov je organ prve stopnje na podlagi pregleda arhiva zemljiškoknjižnega katastra ugotovil, da tožnikova zahteva za spremembo ni utemeljena. V izpodbijani odločbi se organ sklicuje na arhivsko gradivo, pri tem pa ne navaja konkretnih podatkov, iz katerih bi moral biti razviden nastanek parcel, vrisanih v letu 2003, in niti njihova izmera. Teh podatkov pa tudi ni v upravnih spisih. Zato sodišče preizkusa pravilnosti dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani odločbi, ki mu tožnik ugovarja, ne more preizkusiti, zaradi česar je izpodbijano odločbo odpravilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Območna geodetska uprava Koper (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo A.A. (v nadaljevanju tožnik) za spremembo vpisa - uskladitev podatkov zemljiškega katastra za parcelo 3383/2 v katastrski občini B. (točka 1. izreka) in ugotovila da stroškov postopka ni (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v skladu z drugim odstavkom 9. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) kot zemljiškoknjižni lastnik parcele 3383/2 k.o. B. izkazal pravni interes za vložitev zahteve za uskladitev podatkov zemljiškega katastra za obravnavano parcelo. Organ prve stopnje navaja, da je neskladje nastalo leta 1931 ob izdelavi prerisa zemljiškoknjižnega načrta iz merila 1:2880 v merilo 1:1000, ko je bila pomotoma izpuščena parcela 3383/3. Ta napaka pa je bila odpravljena v postopku izvedenem leta 2003 na podlagi primerjave pisnega dela katastra z zemljiškokatastrskim prikazom. Po ponovno opravljenem pregledu arhiva zemljiškega katastra organ prve stopnje zaključuje, da zahtevek tožnika ni utemeljen. Izpodbijano odločitev zato utemeljuje na tretjem odstavku 9. člena ZEN, izrek o stroških pa na določbah 13. člena ZEN in 113. člena ZUP.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo številka 3532-135/2012-2-6421129 z dne 14. 1. 2013 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka) in ugotovilo da ni stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka).

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo organa prve stopnje iz vseh razlogov določenih v prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Navaja, da je organ prve stopnje na dejansko stanje v obravnavani zadevi, 9. člen ZEN uporabil povsem drugače kot je predvideno v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 717/2011 z dne 8. 3. 2012. Zatrjuje, da mu zaradi nepravilne uporabe navedenega določila niso bile varovane pravice, ki jih ima stranka v rednem upravnem postopku. Tako stališče je po navedbah tožnika v nasprotju z načelom sorazmernosti in v nasprotju s pravicami določenimi v 2., 22., 25. 33. in 67. členom Ustave Republike Slovenije. Ker iz že navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da ima tožnik glede pravic, v katere je bilo poseženo njenemu in njegovim pravnim prednikom, pravno varstvo zagotovljeno le v postopku po 9. členu ZEN, meni, da je navedeno določilo potrebno zaradi ustavnega načela sorazmernosti razlagati z načelom zaupanja v podatke zemljškoknjižnega katastra. Zato je v konkretnem primeru treba šteti, da je bilo pravilno stanje ki je trajalo 70 let do leta 2003 in ne stanje, ki izhaja iz v vseh teh letih založenih listin, za katere ni vedel nihče.

V nadaljevanju tožnik navaja, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zatrjuje, da je tožena stranka izvedla spremembo v letu 2003 le na podlagi "gradiva iz arhiva izpred leta 1930", ki je obsegalo le kopijo starega katastrskega načrta. Po določbah 9. člena ZEN oz. prej 5. člena ZENDMPE pa brez izdelave natančnega elaborata vrisa parcel št. *52 in 3383/3 k.o. B., spremembe ni bilo mogoče narediti. Zato tudi ni bila izvedena sprememba površine parc. št. 3383/2, ki se je zaradi vrisa dveh novih parcel dejansko zmanjšala, čeprav to iz podatkov GURS o parceli ne izhaja. Tožnik zato toženi stranki očita, da za spremembe izvedene v letu 2003 na parc. št. 3383/2 k.o. B. brez izdelave elaborata, ni imela pravne podlage. Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je bila sprememba izvedena na podlagi elaborata, je po mnenju tožnika podana absolutna bistvena kršitev določena v 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Na podlagi navedenega je tožnik prepričan, da vris dveh novih parcel na parc. št. 3383/2, na podlagi listine, ki ni elaborat in ne vsebuje vseh podatkov potrebnih za izvedbo popolnega popravka vrisov (npr. kvadratur novih parcel, ki zato še dane niso pravilne) ni zakonit in ustaven in da je zato njegova zahteva utemeljena. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Tožnik izpodbija odločbo, s katero je organ prve stopnje zavrnil njegovo zahtevo za uskladitev podatkov zemljiškega katastra za parcelo 3383/2 v katastrski občini B. na podlagi 9. člena ZEN.

Uskladitev podatkov, ki so v zemljiškem katastru oz. katastru stavb napačno vpisani zaradi napak v postopku evidentiranja, se po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičene osebe popravi (prvi odstavek 9. člena). Po tretjem odstavku citiranega določila geodetska uprava preizkusi, ali se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra oz. katastra stavb ujemajo s podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra oz. katastra stavb in z dokazili strank, in preveri možnost napak zaradi prepisov, prerisov ali prenosov podatkov med različnimi mediji, formati in oblikami evidentiranja. Če ugotovi, da se podatki v zemljiškem katastru ne ujemajo s tistimi, ki jih je preizkusila oz. preverila, jih uskladi in obvesti o tem vlagatelja in lastnika nepremičnine, če ta ni vlagatelj zahtevka. Če ugotovi, da zahteva ni utemeljena, z odločbo zavrne zahtevo. Vpis podatkov, ki se po tem zakonu vpisujejo na podlagi posebnega elaborata, se lahko spremeni samo na podlagi takega elaborata (četrti odstavek 9. člena ZEN). Če podatki, ki so vpisani v zemljiškem katastru, ne izkazujejo resničnega stanja in ne omogočajo spremembe vpisa podatkov na zahtevo strank, lahko geodetska uprava na lastne stroške poskrbi, da se izdela elaborat, kadar se spremembe podatkov vpisujejo samo na njegovi podlagi, in po uradni dolžnosti izvede postopek uskladitve podatkov zemljiškega katastra oz. katastra stavb.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da tožnik zahteva spremembo podatkov, ki so v zemljiškoknjižnem katastru nastali pri parc. št. 3383/2 k.o. B. z vrisom parc. št. *52 in 3383/3 k.o. B. Pri preverjanju teh podatkov je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, organ prve stopnje na podlagi pregleda arhiva zemljiškoknjižnega katastra ugotovil, da tožnikova zahteva za spremembo le-teh ni utemeljena. V izpodbijani odločbi se organ prve stopnje sklicuje na arhivsko gradivo, pri tem, pa ne navaja konkretnih podatkov, iz katerih bi moral biti razviden nastanek parcel vrisanih v letu 2003, in tudi njihova izmera. Teh podatkov pa ni niti v upravnih spisih. Zato sodišče preizkusa pravilnosti dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, ki mu ugovarja tožnik, ne more preizkusiti.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe 9. člena ZEN. Po navedenem določilu mora geodetska uprava preizkusiti ali se zadnji v letu 2003 vpisani podatki ujemajo s podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra in z dokazili strank. To pa pomeni, da bo moral organ prve stopnje pred odločitvijo o tožnikovi zahtevi vsa dejstva, ki so po 9. členu ZEN in drugih določbah ZEN oz. ZENDMPE za vpis sprememb podatkov pravno pomembna, ugotoviti v skladu s pravili ZUP.

Po presoji sodišča je zaradi opisanih pomanjkljivosti v postopku izdaje izpodbijane odločbe tožba utemeljena. Zato je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.