Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cp 437/2015 ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.437.2015 AI generated

Boundary dispute dismissed; boundary set by fair assessment requires proof of good faith ownership possession for stronger right.

Case Number VSL sklep II Cp 437/2015
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal against a first-instance judgment establishing a boundary between two parcels based on a fair assessment. The appellant argued that a boundary should be set according to a stronger right due to over fifty years of uninterrupted use, claiming the lower court failed to evaluate this. The court ruled that while the appellant's possession was presumed good faith, the legal requirement to assert and prove good faith ownership possession for acquiring a stronger right was not met, as the appellant did not make such a claim.

Legislator headnote

AI generated

77. člen SPZ; 9. člen SPZ; Meje se lahko na podlagi močnejše pravice iz naslova uporabe spornega dela zemljišča določi le, če predlagatelj zatrjuje in dokaže dobroverno lastniško posest.

Keywords

AI generated
boundary dispute stronger right good faith possession ownership acquisition fair assessment appellate review property law

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Meja se lahko na podlagi močnejše pravice iz naslova uporabe spornega dela zemljišča določi le, če predlagatelj zatrjuje in dokaže dobroverno lastniško posest.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parcelama 2241/1 in 2242/1 tako, da je sporni prostor razdelilo po pravični oceni.

Pritožuje se predlagatelj A. K. zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne v ponovno odločanje. Sodišče ni pravilno uporabilo 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Podal je zadostno trditveno podlago za ureditev meje po močnejši pravici. Ves čas, že v predlogu, je navajal, da že več kot petdeset let nemoteno uporablja zemljišče, torej tudi sporno mejno površino. Če besede „priposestvovanje“ ni uporabil, to ne pomeni, da sodišču zaradi izostanka trditvene podlage ni treba ugotavljati obstoja močnejše pravice. Uporaba in izvajanje lastninskih upravičenj s strani nasprotnih udeležencev nista bila prerekana. Sama dobroverna posest predlagatelja pa se domneva.

Na pritožbo sta odgovorili prva nasprotna udeleženka ter predlagateljica po začasnem zastopniku. Začasni zastopnik predlagateljice brez vsakršne obrazložitve navaja zgolj, da soglaša s pritožbenimi razlogi ter navedbami in priglaša stroške pritožbenega postopka. Prva nasprotna udeleženka pa predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodišče je izvedlo postopek skladno s procesnimi pravili, pravilno ugotovilo dejstva ter presodilo, da meje ni mogoče določiti po močnejši pravici in zadnji mirni posesti. Tudi sama nerada sprejema mejo, kot jo je sodišče določilo po pravični oceni, vendar jo, zato da bo zadeva končana. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek prvostopenjskemu sodišču, da je zmotno povzelo navedbe predlagatelja in zato naredilo zmotni zaključek o pomanjkanju tridtvene podlage za odločanje po močnejši pravici, ni utemeljen. Predlagatelj se je v predlogu skliceval zgolj na izvrševanje posestnih upravičenj že vsaj petdeset let, nič pa ni navedel o pravni podlagi za zatrjevano uporabo. Tudi na poziv sodišča na naroku 27. 5. 2014 pooblaščeni odvetnik predlagatelja navedel zgolj, da bo predlagatelj močnejšo pravico izkazoval s svojo več kot petdesetletno uporabo in kot današnjo uporabo. Sodišče stališča o pomanjkljivi trditveni podlagi ni oprlo na dejstvo, da predlagatelj ni uporabljal besede „priposestvovanje“. Pravilno je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na strani 6 pojasnilo, da bi predlagatelj močnejšo – lastninsko pravico lahko pridobil z uživanjem oziroma posestjo le, če bi zatrjeval in dokazal zakonske pogoje za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Predlagatelj pa niti zatrjeval ni dobroverne lastninške posesti. Sama uporaba zemljišča še ne prenaša lastninskih upravičenj. Domneva dobre vere (9. člen SPZ) ne pomeni, da stranki ni potrebno zatrjevati dobroverne posesti. Prva nasprotna udeleženka ni prerekala samo dejstva, da je predlagatelj sporno zemljišče uporabljal. Mu je pa očitala, da neupravičeno – da je brez podlage širil svoja upravičenja. Zato bi moral predlagatelj, da bi sodišče lahko odločilo na podlagi močnejše pravice, zatrjevati in dokazati dobroverno lastniško posest spornega dela zemljišča. Predlagatelju pa po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, niti zadnje mirne posesti ni uspelo dokazati.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog tako niso utemeljeni. Višje sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v nepravdnih postopkih uporablja skladno s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), po uradni dolžnosti preizkusilo materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve in, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo katero od procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbija obrazloženo, določitev meje na podlagi pravične ocene (peti odstavek 77. člena SPZ) materialnopravno pravilna. Ker tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve ni, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 35. člena ZNP udeleženci v nepravdnih postopkih trpijo vsak svoje stroške postopka, razen če zakon določa drugače. V postopkih za ureditev mej lahko skladno s 139. členom ZNP sodišče odloči o stroških postopka drugače, če to narekujejo okoliščine primera. Ker je bila določitev meje v interesu tako drugega predlagatelja kot prve nasprotne udeleženke, nosita vsak svoje stroške postopka. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala prva predlagateljica, pa je tako pavšalen, da ga višje sodišče ocenjuje za nepotrebnega (155. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), zato ni podlage za to, da bi se povrnitev stroškov, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo začasni zastopnik, preložila na nasprotne udeležence postopka.