Appeal dismissed: Insolvency proceedings do not allow third-party intervention rules from civil procedure law to apply.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Določbe ZPP, ki urejajo pravico tretje osebe, da se kot intervenient na strani ene od pravdnih strank pridruži v pravdnem postopku, ni mogoče niti smiselno uporabljati v postopku insolventnosti.

Delničar ima iz naslova korporacijske dajatvene obveznosti družbe do njega položaj upnika, ki pa mu terjatve v postopku ni treba prijavljati. Zato ima pritožnik v tem postopku položaj upnika, kot tak pa lahko vloži ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave in pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave. Vsak upnik (in tudi dolžnik) lahko z vložitvijo ugovora izpodbija pogoje za vodenje postopka prisilne poravnave. Dolžnik (in kasneje tudi njegov delničar - pritožnik) sta v ugovoru zatrjevala, da dolžnik ni insolventen. Da bi dolžnik (in pritožnik) z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave lahko uspela, bi morala (poleg tega, da dolžnik ni insolventen) zatrjevati in dokazati tudi, da lahko dolžnik v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika proti vodenju postopka prisilne poravnave na predlog upnika.

2. Zoper sklep se je pritožil stranski intervenient H. d.o.o., zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter ugovoru ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Predlagatelj (upnik D. d.d.) je vložil odgovor na pritožbo in predlagal, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede procesne legitimacije za vložitev pritožbe:

5. Čeprav je sodišče prve stopnje pritožniku dalo položaj stranskega intervenienta, pa višje sodišče pojasnjuje, da se v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP zgolj glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja drugače, smiselno uporabljajo pravila ZPP. ZFPPIPP natančno ureja položaje posameznih udeležencev v insolvenčnih postopkih in opredeljuje procesne oziroma materialnopravne predpostavke za posameznega udeleženca v postopku. Izven tega okvira ni mogoče priznavati pravice do udeležbe v postopku drugim udeležencem, ki tem kriterijem ne zadostujejo. Določbe ZPP, ki urejajo pravico tretje osebe, da se kot intervenient na strani ene od pravdnih strank pridruži v pravdnem postopku, zato ni mogoče niti smiselno uporabljati v postopku insolventnosti (tako tudi odločba VSL sklep Cst 116/2014 in sklep Cst 96/2014).

6. Pri presoji procesne legitimacije pritožnika pa je potrebno upoštevati tudi, da je pritožnik (edini) delničar dolžnika. Zaradi tega ima korporacijsko pravico, ki nima značilnosti obligacijske pravice (terjatve). Delničar ima poleg upravljavskih tudi premoženjske pravice. Med premoženjske pravice spadajo pravica do dela dobička, ki ga s svojim poslovanjem ustvari družba (2. alineja drugega odstavka 176. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1) in pravica do dela premoženja družbe, ki ostane po plačilu vseh obveznosti družbe do njenih upnikov pri likvidaciji ali stečaju družbe (3. alineja drugega odstavka 176. člena ZGD-1). Družba ima torej korporacijsko dajatveno obveznost do delničarja, ki se izraža v pravici delničarja do dela premoženja družbe, ki ostane po plačilu vseh obveznosti družbe do njenih upnikov, kar velja tudi za postopek prisilne poravnave. V povezavi s 1. točko 136. člena ZFPPIPP ima delničar iz naslova korporacijske dajatvene obveznosti družbe do njega položaj upnika, ki pa mu terjatve v postopku ni treba prijavljati (smiselno tretji odstavek 373. člena ZFPPIPP). Zato ima pritožnik v tem postopku položaj upnika, kot tak pa na podlagi 172. člena ZFPPIPP lahko vloži ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave in pritožbo zoper sklep o o zavrnitvi ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave (tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 566/2014).

7. Na podlagi desetega odstavka 221.j člena ZFPPIPP lahko vsak upnik (in tudi dolžnik) z vložitvijo ugovora izpodbija pogoje za vodenje postopka prisilne poravnave. Dolžnik (in kasneje tudi njegov delničar H. d.o.o. (pritožnik)) sta v ugovoru zatrjevala, da dolžnik ni insolventen (1. točka 172. člena ZFPPIPP). Da bi dolžnik (in pritožnik) z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave lahko uspela, bi morala (poleg tega, da dolžnik ni insolventen) zatrjevati in dokazati tudi, da lahko dolžnik v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tega nobeden od njiju niti v ugovornem niti v pritožbenem postopku ni storil. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in tudi prepričljivo obrazložilo, da iz v spis predloženih listin takšna možnost sploh ne izhaja.

8. Višje sodišče v celoti pritrjuje obširni in podrobni obrazložitvi sodišča prve stopnje (in se nanjo v izogib ponavljanju sklicuje) v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da dolžnik v ugovoru ni z ničemer izkazal svoje solventnosti ne na dan vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave ne na dan izdaje sklepa o začetku postopka prisilne poravnave oziroma v času odločanja o ugovoru. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je dolžnik v ugovoru izrecno priznal, da je bil dne 16. 9. 2014 na sestanku z upnikom (predlagateljem) seznanjen z odstopom upnika od Generalne pogodbe in z njegovo namero, da bo predlagal začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom. Tudi po oceni višjega sodišča za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kdaj je dolžnik prejel odstopno izjavo, saj je bil sklep o začetku postopka prisilne poravnave izdan dne 19. 9. 2014, to pa je tri dni po tem, ko je bil dolžnik seznanjen z odstopom od Generalne pogodbe. Ker je upnik 16. 9. 2014 upravičeno odstopil od Generalne pogodbe, dolžnik pa je sam navedel, da je odstopno izjavo prejel 17. 9. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so s tem dnem zapadle vse obveznosti dolžnika do upnika. Neutemeljeno pa pritožba opozarja, da bi upnik moral dati dolžniku dodaten rok za izpolnitev obveznosti. Upnik novega medbančnega sporazuma ni bil dolžan skleniti in zato podeljevanje dodatnega roka dolžniku ne bi imela nobenega smisla.

9. Nima prav pritožba, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dolžnikove insolventnosti nepravilno oprlo na cenitve, ki jih je izdelala družba K. d.o.o., saj je tem cenitvam pritožnik nasprotoval in je podal dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke (neodvisnega revizorja). Sodišče v postopku odločanja o ugovoru dolžnika ni vezano na nobena dokazna pravila, torej tudi na oceno izvedenca ne. Vezano je le z načelom proste dokazne ocene (tako tudi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 22/2012 in Cst 334/2014). Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje že na podlagi predloženih dokazov ustrezno in prepričljivo utemeljilo, da je dolžnik insolventen. Pri tem pa še opozarja, da je cenitve družbe K. d.o.o., na katere se je pri odločanju oprlo sodišče prve stopnje, naročil sam dolžnik tekom postopke prisilne poravnave.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, saj pritožniku naj ne bi bila dana možnost seznaniti se z vsebino revizijskega poročila družbe E. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil dolžnik (skupaj z upnikovo vlogo z dne 12. 11. 2014) seznanjen tudi z izidom revidiranih cenitev. Po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj šteje, da dolžnik ni uspel dokazati, da je vrednost dolžnikovega premoženja tako visoka, kot jo poskuša prikazati dolžnik na podlagi podatkov iz letnega poročila za leto 2013 in ki zaradi obrazloženega niso merodajni za ugotavljanje insolventnosti dolžnika v času odločanju o ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo obstoj dolžnikove insolventnosti ne le v času vložitve predloga za prisilno poravnavo, temveč tudi ob izdaji sklepa o začetku postopka prisilne poravnave in ob odločanju o ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave.

12. Pritožnik ni uspel dokazati trditev, da je bila v tem postopku kršena njegova pravica do izjave. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je sta bila dolžnik in tudi pritožnik seznanjena z vsemi vlogami in listinsko dokumentacijo, ki jo je predložil predlagatelj, prav tako sta oba imela možnost, da se izjavita o predlagateljevih navedbah in dokazih.

13. Upoštevajoč navedeno pritožnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.