Appeal allowed; first-instance court dismissed due to insufficient reasoning and failure to reconcile conflicting evidence under ZPP Art. 8 and 339(2).

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v delu I. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 103106/2010 z dne 26. 7. 2010 ter v II. točki izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče mora v obrazložitvi sodbe izčrpno, poglobljeno in z razumno argumentacijo pojasniti svojo odločitev. To zahteva tudi skrbno razčlenitev vsebine nasprotujočih si dokazov. Sodišče mora pojasniti, v katerih delih so si posamezni dokazi nasprotujoči, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Glede odločilnih dejstev mora nasprotja v dokazih premostiti z ustrezno dokazno oceno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 103106/2010 z dne 26. 7. 2010, obdržalo v veljavi delno v 2. odstavku izreka, za glavnico v višini 1.806,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v celoti v 3. odstavku izreka. Zaradi delnega umika tožbe za zneska 272,16 EUR in 162,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je citirani sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo in postopek ustavilo. Prav tako je sklep o izvršbi razveljavilo za zneska glavnice 489,12 EUR in 93,36 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 220,64 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se brez navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevno vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Nesporno je z računoma št. 192576 in 192577 tožeča stranka toženi zaračunala set športnih zavor ter njegovo montažo in demontažo. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni dovolj obrazložilo zakaj ocenjuje, da je tožena stranka takšen set naročila oziroma, da ni podalo ustrezne dokazne ocene o tem zakaj je v zvezi s tem dejstvom sledilo zgolj izpovedi S. P., izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je naročilo zanikal, pa je povsem ignoriralo. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, mora sodišče odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V obrazložitvi sodbe mora torej izčrpno, poglobljeno in z razumno argumentacijo pojasniti svojo odločitev. To zahteva tudi skrbno razčlenitev vsebine nasprotujočih si dokazov. Sodišče mora pojasniti, v katerih delih so si posamezni dokazi nasprotujoči, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Glede odločilnih dejstev mora nasprotja v dokazih premostiti z ustrezno dokazno oceno. Sodba mora imeti celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katera stranka opira svoj zahtevek oziroma ugovor in s katerimi zavrača argumente nasprotne stranke. Tega prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Svojo odločitev o tem, da je tožena stranka sporne zavore naročila, je oprlo izključno na izpoved bivšega zakonitega zastopnika tožeče stranke. V presojo nasprotnih navedb tožene stranke (da je šlo za neke vrste kup na pokušino), potrjenih z izpovedjo njenega zakonitega zastopnika (da mu je zakoniti zastopnik tožeče stranke po montaži zavor rekel, naj se vozi in da se bosta o ceni dogovorila, če bodo zavore v redu) se ni spuščalo.

6. Enako velja glede zaključka, da je tožeča stranka toženo opozorila, da cena nadomestnega vozila presega vrednost, ki jo je v ta namen pripravljena plačati zavarovalnica. Tudi v tem delu pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj je sledilo izpovedi P. (da je bilo opozorilo dano) in ne direktorja tožene stranke (da nadomestnega vozila ne bi uporabljal, če bi bilo takšno opozorilo dano). Pri tem velja opozoriti, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji trditev o tem, da bi opozorilo res bilo dano sploh ni podala (in to kljub ugovorom tožene stranke, da je bila tudi stroške nadomestnega vozila dolžna kriti zavarovalnica in da ji je tožeča stranka zagotavljala, da s popravilom ne bo imela nobenih stroškov). Takšen zaključek izhaja zgolj iz izpovedi S. P.

7. Opisane pomanjkljivosti niso povzročile zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, niti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene namreč pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.

8. Ker je pritožba utemeljena že iz navedenih razlogov, se višje sodišče ni vsebinsko opredeljevalo do ugovorov, da je tožena stranka odstopila od pogodbe oziroma reklamirala napake zavor, tožeča stranka pa se je s tem strinjala.

9. Pritožbeno sodišče glede na naravo kršitve le-te samo ne more odpraviti, saj ne more namesto sodišča prve stopnje napraviti celovite dokazne oziroma o tem napisati manjkajočih razlogov. Na podlagi 354. člena ZPP je zato pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. V ponovljenem postopku bo slednje moralo skladno z 8. členom ZPP izdelati celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in ne zgolj nekaterih ter navesti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Šele s tem bo omogočen pritožbeni preizkus odločitve.

11. Zaradi delne razveljavitve sodbe glede glavnega zahtevka, je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. O teh bo moralo sodišče prve stopnje odločiti s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).