Appeal dismissed; plaintiff failed to prove lost profit by showing both hypothetical income and expenses.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Izgubljeni dobiček je ekonomska kategorija, ki predstavlja razliko med prihodki in odhodki, ki bi bi nastali, če ne bi bilo protipravnega ravnanja odgovorne osebe. Na tožnici je trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov kot odhodkov, ki bi nastali, če bi šlo za normalen tek stvari. Ni pomemben zgolj prihodek (ali dobiček, kot ga imenuje pritožnica), ki ga je tožnica obračunala kot 65% prometa, ampak bi morala tožnica navesti tudi stroške, ki bi ji nastali, če ne bi bilo domnevnega protipravnega ravnanja, česar pa tožnica ni storila. Izgubljeni dobiček bi morala prikazati kot prihodke in odhodke ter šele takšen izračun predstavlja trditveno podlago za izvedbo dokaza z izvedencem finančno-ekonomske stroke glede višine škode.

Tožnica kot gospodarski subjekt bi morala upoštevaje svoje preteklo poslovanje znati izračunati, kakšen bi bil njen prihodek, če bi poslovanje potekalo normalno, in kakšni bi bili stroški zaradi takšnega poslovanja ter bi potem te trditve dokazala z izvedbo dokaza z izvedencem.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 66.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od dne 7.9.2011 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača njene pravdne stroške v višini 1.987,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožnice je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Le-ta naj bi bila odgovorna za napačen vpis v sodni register (tožnica je bila napačno vpisana kot družbenica izbrisane družbe S. d. o. o.), na podlagi katerega je prišlo do rezervacije sredstev 2.089,52 EUR na tožničinem računu po izdanem sklepu o izvršbi zoper družbenika izbrisane družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo predpostavke odškodninske odgovornosti v skladu z določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in sicer mora biti podano protipravno ravnanje, odgovornost toženke, obstoj škode in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem odgovorne osebe in nastalo škodo. Če že ena predpostavka odškodninske odgovornosti ni podana, je potrebno tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrniti.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je toženka postopala protipravno, da je odgovorna za napačen vpis, da je zatrjevana premoženjska škoda v vzročni zvezi z napačnim vpisom v sodni register in da sama škoda ni izkazana.

7. Pritožnica v pritožbi vztraja pri tem, da je bilo ravnanje Okrožnega sodišča v Mariboru protipravno zaradi tega, ker ni vpisalo podatka o matični številki gospodarskega subjekta. V dokaznem postopku se je izkazalo, da je šele ob prenosu registra poslovnih subjektov iz sodišč na Agencijo za javno pravne evidence in storitve (AJPES) 1. 2. 2008 prišlo do nepravilnega vpisa tožnice kot družbenice družbe S. d. o. o. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanj prič zaposlenih na AJPES pravilno ugotovilo, da je AJPES v primeru, ko se je ob prepisovanju podatkov v elektronski bazi pojavilo več subjektov, sam izbiral tistega, za katerega je menil, da ustreza na podlagi razpoložljivih podatkov, mu sam določil matično številko in na podlagi tega določil tožnico kot družbenico S. d. o. o.(zapisnik; l. št. 57). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in je naziranje pritožnice o protipravnosti ravnanja toženke napačno.

8. Sodišče prve stopnje je glede nastanka škode v povezavi z nameravano izgradnjo toplotne črpalke pravilno ugotovilo, da tožnica ni uspela izpodbiti ugovora toženke, da bi s toplotno črpalko ogrevala zgolj lastne prostore, ne pa tudi stanovanjskih površin njenega direktorja. Predloženi računi in drugi listinski dokazi tega ugovora tožene stranke niso uspeli ovreči, poleg tega je prepozno predložila dokaze, s katerimi je dokazovala lastništvo spornih prostorov. Njene pritožbene navedbe, da je toženka šele po izvedbi prvega naroka podala ugovore o lastništvu, so protispisne. Toženka je že v odgovoru na tožbo (l. št. 18) trdila, da tožnica z oljem ogreva tudi stanovanjske površine (in bi enako ogrevala tudi z nameravano novo zgrajeno toplotno črpalko), pa tožnica teh dokazov vse do drugega naroka, ni predložila. To je upoštevaje 286. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozno.

9. Pritožbeno sodišče (kot že prvostopenjsko) ugotavlja, da je tožničina trditvena podlaga glede nastale škode - izgubljenega dobička nedvomno pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da je izgubljeni dobiček ekonomska kategorija, ki predstavlja razliko med prihodki in odhodki, ki bi bi nastali, če ne bi bilo protipravnega ravnanja odgovorne osebe. Sodna praksa je ustaljena,(1) da je na tožnici trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov kot odhodkov, ki bi nastali, če bi šlo za normalen tek stvari. Ni pomemben zgolj prihodek (ali dobiček, kot ga imenuje pritožnica), ki ga je tožnica obračunala kot 65% prometa, ampak bi morala tožnica navesti tudi stroške, ki bi ji nastali, če ne bi bilo domnevnega protipravnega ravnanja, česar pa tožnica ni storila. Izgubljeni dobiček bi morala prikazati kot prihodke in odhodke ter šele takšen izračun predstavlja trditveno podlago za izvedbo dokaza z izvedencem finančno-ekonomske stroke glede višine škode. Za izvajanje dokazov je potrebno najprej zatrjevati dejstva. Tožnica kot gospodarski subjekt bi morala upoštevaje svoje preteklo poslovanje znati izračunati, kakšen bi bil njen prihodek, če bi poslovanje potekalo normalno, in kakšni bi bili stroški zaradi takšnega poslovanja ter bi potem te trditve dokazala z izvedbo dokaza z izvedencem. V konkretnem primeru pa bi izvedenec nadomestil trditve tožnice, kar je nedovoljen informativni dokaz.(2)

10. Sodišče druge stopnje sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje glede tega, da so utemeljeni ugovori toženke, da tožnica ni uspela izkazati obstoja vzročne zveze (nezadostno zatrjevanega) izgubljenega dobička zaradi rezervacije sredstev kot posledice izvršbe in posledično odpoved pogodbe s strani njenega glavnega dobavitelja. Tožeča stranka namreč ni zanikala, da se je trend njenega slabšega poslovanja začel že pred blokado računa v februarju 2011, saj je imela že v letu 2010 dvakrat blokiran transakcijski račun zaradi izvršilnih postopkov Davčne uprave Republike Slovenije in je v letu 2010 prikazovala čisto izgubo, kar izhaja iz njene bilance stanja. Sporna rezervacija sredstev pa se je zgodila šele februarja 2011. Pritožnica vztraja, da obstoj vzročne zveze izkazuje dopis D. d. o. o. (priloga A14), kjer je navedeno, da zaradi blokade od januarja 2011 (v resnici se je rezervacija sredstev na računu zgodila 21. 2. 2011) tožnici ne bodo več dobavljali blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo ta dokaz v povezavi z vsemi ostalimi ter ugotovilo, da tožnica ni izkazala, da je podana vzročna zveza med odpovedjo dobav s strani D. d. o. o. in nepravilno rezervacijo sredstev prav zaradi siceršnjega slabega poslovanja tožeče stranke. Pritožbeno sodišče se pridružuje pripombi sodišča prve stopnje, da rezervacija v znesku 2.189,80 EUR pomeni relativno nizek znesek, ki poslovnemu subjektu, kateri nima že predhodno težav s poslovanjem, ne bi smel predstavljati takšne ovire v poslovanju, kot jo zatrjuje tožeča stranka.

11. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

12. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

13. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) VSRS III Ips 111/2011,II Ips 2234/2005 itd.

(2) Glej tudi II Ips 107/2011.