Appeal dismissed; mandatory lawyer representation for extraordinary remedies upheld as constitutionally valid.

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Po določbi 25. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več odločbah zavzelo stališče glede skladnosti določenih pogojev za zastopanje po pooblaščencu oziroma vlagatelju izrednih pravnih sredstev po tretjem in četrtem odstavku 86. člena ZPP. S sklepom U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Ur. l. RS, št. 73/2003) je odločilo, da za obvezno zastopanje po odvetniku v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi obstajajo razumni razlogi in je zavrnilo očitke o neskladju te ureditve z Ustavo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo Pg 160/2011 z dne 9. 12. 2010.

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). V pritožbi navaja, da nima sredstev za zakonitega zastopnika, zato prosi sodišče, da mu omogoči brezplačno pravno pomoč z dodelitvijo zastopnika, ker sam nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Če nima pravice do izrednega pravnega sredstva z obnovo postopka, naproša sodišče, da ga pouči o drugem pravnem sredstvu, ki bi lahko vrnil sodbo v ponovno odločanje. Sodišče tudi prosi, da naj upošteva 339. in 340. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), hkrati pa tudi zahteva, da se upošteva 23. in 25. člen Ustave. Predlaga, da sodišče pritožbo obravnava in mu omogoči v skladu z Ustavo pravično obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Po določilu tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka opravlja pravdna dejanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi zgolj po pooblaščencu, ki je odvetnik. Sodišče je zato pravilno uporabilo povsem jasno določilo 91. člena citiranega zakona, ko je zavrglo obnovo, ki jo je vložil predlagatelj sam, pri čemer ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.

6. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da naj sodišče upošteva 23. in 25. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Po določbi 25. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več odločbah zavzelo stališče glede skladnosti določenih pogojev za zastopanje po pooblaščencu oziroma vlagatelju izrednih pravnih sredstev po tretjem in četrtem odstavku 86. člena ZPP. S sklepom U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 (Ur. l. RS, št. 73/2003) je odločilo, da za obvezno zastopanje po odvetniku v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi obstajajo razumni razlogi in je zavrnilo očitke o neskladju te ureditve z Ustavo.

7. Toženi stranki pa posledično s tem, ko je za vložitev izrednega pravnega sredstva predvideno obvezno odvetniško zastopanje, tudi ni omejena pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Ustavno sodišče je glede 23. člena Ustave že zavzelo stališče (odločba U-I-137/00-21 z dne 10. 6. 2004), da pravica do izrednih pravnih sredstev v pravdnem postopku po Ustavi Republike Slovenije ni človekova pravica, ker pravica do sodnega varstva ne zajema tudi pravice do izrednih pravnih sredstev, zaradi česar tudi do kršitve navedene ustavne določbe z določbo 86. člena ZPP ne more priti.

8. Ker je dostopnost izrednih pravnih sredstev pomembna kakovost sodnega varstva, ki mora biti dejansko in učinkovito, bi se lahko zastavilo vprašanje neskladnosti z 22. členom Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja enako varstvo pravic, če bi bilo zaradi (odvetniških) stroškov nekaterim nedostopno. Vendar pa Zakon o brezplačni pravni pomoči zagotavlja dostopnost do sodstva premoženjsko šibkim strankam, ki ne bi zmogle stroškov sodnega postopka brez škode za svoje socialno stanje in stanje njihovih družin tudi za izredna pravna sredstva v pravdnem postopku. Vendar pa bi si morala tožena stranka morebitno brezplačno pravno pomoč urediti pred vložitvijo izrednega pravnega sredstva, zato s takšnim pritožbenim uveljavljanjem šele sedaj v pritožbi ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

9. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).