Legislator Case Law & Legislation
UPRS sodba III U 223/2014 ECLI:SI:UPRS:2014:III.U.223.2014 AI generated

Administrative court dismisses appeal where plaintiff waived costs, becoming sole liable for BPP expenses under ZBPP Art. 48.

Case Number UPRS sodba III U 223/2014
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The administrative court dismissed the plaintiff's appeal against an order to repay legal aid costs. The plaintiff had settled a property dispute by agreeing to bear all litigation expenses, preventing the opposing party from claiming reimbursement from the state. Consequently, the court ruled that the plaintiff became the sole obligor for the full amount of legal aid costs paid by the Republic of Slovenia. The decision emphasizes that legal aid is not an automatic guarantee of cost coverage regardless of the case outcome.

Legislator headnote

AI generated

48. člen ZBPP; 46. člen ZBPP: In cases where a legal aid recipient settles a dispute by agreeing to bear their own costs, they become the sole obligor for the repayment of legal aid expenses to the state, as no claim can be transferred to the opposing party.

Keywords

AI generated
Zakon o brezplačni pravni pomoči vračilo stroškov pravne pomoči sodna poravnava glavna zavezanka odgovornost za stroške upravnosporno pravdo socialno šibke stranke

Cited Legislation

AI generated
46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)
48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)
71. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)
63. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

V obravnavanem primeru zaradi sklenjene poravnave, s katero je tožnica pristala, da nosi svoje stroške postopka, terjatev do nasprotne stranke ni nastala, zato tudi ni mogla preiti na RS v skladu z določbo 46. člena ZBPP. S tem pa je tožnica glede na povsem enotno sodno prakso postala glavna zavezanka za izpolnitev obveznosti za vračilo stroškov, izplačanih za BPP, v celotni višini izplačanih stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je s I. točko izreka izpodbijanega sklepa odločila, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa na navedeni račun Okrožnega sodišča v Kopru plačati znesek 875,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje, do plačila. Z II. točko izreka pa je odločila, da je vračilo začasno založenih sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči prihodek proračuna Republike Slovenije.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožnici odobrena izredna brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja in kot oprostitev plačila stroškov postopka v pravdnem postopku zoper A.A. zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deleža na njem. Postopek v navedeni zadevi, ki je bil voden pod št. P 42/2010, se je zaključil s sodno poravnavo, ki sta jo stranki postopka sklenil dne 26. 11. 2012. Po navedeni poravnavi je tožnica postala solastnica do 1/3 skupnih nepremičnin. Stranki sta se v poravnavi dogovorili tudi, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Stroški, poravnani odvetniku iz naslova tožnici odobrene brezplačne pravne pomoči, so po sklepu sodišča znašali 875,40 EUR. Ob upoštevanju navedenih dejstev se toženka pri odločitvi sklicuje na 46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je odločitev nepravična, saj ji sicer ne bi bilo treba vračati stroškov za brezplačno pravno pomoč v zadevi za katero ji je bila le-ta odobrena. V nadaljevanju navaja okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da bi morala biti zaradi slabih socialnih razmer oproščena tudi vračila zneska 875,00 EUR. Sodišču smiselno predlaga naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri podatkih, ki izhajajo iz poravnave sklenjen v zadevi P 42/2010, na podlagi katerih je ugotovila, da je tožnica kot tožeča stranka v navedeni pravdni zadevi uspela in pridobila 1/3 nepremičnine. Zato je toženka na podlagi 48. člena ZBPP izdala izpodbijani sklep. Ker pa se je tožnica odpovedala stroškom postopka in s tem preprečila nastop subragacije v korist države po 46. členu istega zakona, je tožnica postala glavna zavezanka za vračilo teh stroškov.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je toženka utemeljila odločitev, da mora tožnica povrniti stroške BPP, ker je v postopku uspela in je na podlagi sodne poravnave pridobila premoženje, nasprotna stranka pa stroškov za BPP zaradi sklenjene sodne poravnave ni dolžna povrniti. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa še dodaja:

Prvi odstavek 48. člena ZBPP določa, da je v primeru, če je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti RS razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

V obravnavanem primeru zaradi sklenjene poravnave, s katero je tožnica pristala, da nosi svoje stroške postopka, terjatev do nasprotne stranke ni nastala, zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena ZBPP. S tem pa je tožnica glede na povsem enotno sodno prakso postala glavna zavezanka za izpolnitev obveznosti za vračilo stroškov, izplačanih za brezplačno pravno pomoč, v celotni višini izplačanih stroškov.

Takšna razlaga je tudi v skladu z namenom brezplačne pravne pomoči po ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Gre torej za institut, ki zagotavlja dostop do sodišča tudi socialno šibkim strankam in ne avtomatičnega pokrivanja vseh stroškov postopka socialno šibkim osebam ne glede na izid postopka, za katerega je BPP dodeljena. Takšna ureditev pa po presoji sodišča ni niti notranje niti ustavno neskladna. Vračilo je po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).