Appeal allowed; labor court jurisdiction requires specific dispatch conditions under Labor Act, not mere agreement.
Legislator summary
AI generatedThe High Court of Ljubljana granted the appeal and revoked the first-instance ruling that declared the case non-justiciable. The plaintiff argued that the lower court incorrectly applied the Labor and Social Courts Act without verifying the specific conditions of the Labor Act regarding work dispatch. The court agreed, ruling that a mere agreement between employers is insufficient; the dispatching employer must legally qualify as a user under the Labor Act's strict definitions and procedural requirements.
Legislator headnote
AI generatedZakon o delovnih in socialnih sodiščih, 5. člen; Zakon o delovnih razmerjih, 57. člen: Jurisdiction of labor courts for dispatch disputes requires strict compliance with statutory definitions of dispatching employers and user employers, not merely a contractual agreement between parties.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.
[JEDRO]
Pritožnik pravilno opozarja, zakaj v konkretnem primeru uporaba določbe točke c 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 ne pride v poštev. Za to, da je moč določenega delodajalca šteti za delodajalca - uporabnika (v smislu omenjene določbe), h kateremu je bil delavec napoten na delo, ne zadostuje le obstoj (kakršnegakoli) dogovora med njim in delavčevim delodajalcem. Izpolnjene morajo biti okoliščine, ki jih je v relevantnem obdobju veljavni ZDR urejal v členih 57 do 62. Pri tem je omenjeni zakon, v 1. odstavku 57. člena jasno opredelil, kdo je delodajalec, ki lahko napoti delavce na delo k drugemu delodajalcu (to je uporabniku). In sicer je to delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu. Da bi bile vse te predpostavke v obravnavani zadevi podane, ne le da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja, ampak niti ni razvidno, da bi bilo v postopku s strani pravdnih strank zatrjevano.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5.1.2015 odločilo, da za sojenje v tej pravdni zadevi ni stvarno pristojno in da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.
2. Zoper omenjeni sklep se zaradi napačne uporabe ZDSS-1, ZDR in ZPP pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo c točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Omenjeno določbo naj bi bilo potrebno uporabiti v povezavi s 57. členom ZDR. Samo v primeru iz 57. člena ZDR bi lahko šlo za delovni spor v smislu določbo c točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Iz podatkov v spisu pa to ni razvidno. Iz tega razloga predmetne odškodninske zadeve ni moč opredeliti kot individualni delovni spor (sklicuje se na odločbe VS RS VIII R 5/2012 z dne 13.6.2012, VIII R 130/2006 z dne 18.10.2006 in VIII R 6/2007 z dne 21.2.2007). Zaključek sodišča prve stopnje nima opore v podatkih spisa oziroma je v nasprotju s tožbenimi navedbami.
3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Pritožnik pravilno opozarja, zakaj v konkretnem primeru uporaba določbe točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1(1) ne pride v poštev. Za to, da je moč določenega delodajalca šteti za delodajalca - uporabnika (v smislu omenjene določbe), h kateremu je bil delavec napoten na delo, ne zadostuje le obstoj (kakršnegakoli) dogovora med njim in delavčevim delodajalcem. Izpolnjene morajo biti okoliščine, ki jih je v relevantnem obdobju veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR)(2) urejal v členih 57 do 62(3). Pri tem je omenjeni zakon, kot to upravičeno opozarja pritožnik, v prvem odstavku 57. člena jasno opredelil, kdo je delodajalec(4), ki lahko napoti delavce na delo k drugemu delodajalcu (to je uporabniku). Da bi bile (vse) te zakonske predpostavke v obravnavani zadevi podane, ne le da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja, ampak niti ni razvidno, da bi bilo v postopku s strani pravdnih strank zatrjevano.
6. Ker iz omenjenih razlogov zaključek sodišča prve stopnje, da za sojenje v predmetni zadevi stvarno ni pristojno (in da naj bi bilo za to pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani) ne drži, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP(5)).
Op. št. (1): Zakon o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004, s kasnejšimi spremembami.
Op. št. (2): Ur. l. RS št. 42/2002, s kasnejšimi spremembami.
Op. št. (3): Glej tudi VSRS sklep VIII R 17/2014 z dne 9.12.2014.
Op. št. (4): In sicer je to delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu.
Op. št. (5): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami