Appeal dismissed; tenant's eviction does not constitute irreparable harm requiring interim injunction.
Legislator summary
AI generatedThe appeal against the first-instance court's rejection of an interim injunction was dismissed as the tenant's departure from the rental property did not cause irreparable harm. The appellant argued that forced entry and lock changes constituted dangerous violence requiring immediate protection, while the respondent contended they had already secured a judicial arrangement for key handover in a separate proceeding. The court ruled that since the tenant could recover damages for the loss of possession, the harm was not irreparable, and the appellant had already obtained necessary interim relief in another case.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvedbenem postopku (ZIZ) 272. člen; 2. in 3. alineja drugega odstavka 272. člena: Interim injunctions require proof of irreparable harm or prevention of force, which eviction damages can be compensated monetarily, and prior judicial arrangements may negate the need for further protection.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Zaradi odhoda najemnikov iz stanovanja tožniku ne grozi težko nadomestljiva škoda, ker se ta lahko povrne kot denarna odškodnina.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi. Začasno odredbo je razveljavilo ter predlog kot neutemeljen zavrnilo, ker je tožena stranka ovrgla očitke tožeče, da ji bo brez izdaje začasne odredbe nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, da začasna odredba ni potrebna z namenom, da se prepreči uporaba sile in ker tožeča stranka ni izkazala, da tožena ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki.
2. Odločitev sodišča izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne in izdano začasno odredbo vzdrži v veljavi. V obrazložitvi navaja, da je sodišče naredilo zmoten materialnopravni zaključek, da poskus menjave ključavnice, vstop v stanovanje na podlagi lažnega predstavljanja za policista in potreba po intervenciji policije ne dajejo dovolj podlage za zaključek, da začasna odredba zaradi preprečitve uporabe sile ni potreben. Odpoved najemnikov, ki zasedajo stanovanje, bo povzročila težko nadomestljivo škodo tožeči stranki, ker je nove najemnike težko najti. Toženec v stanovanju, ki je v lasti tožnika, svojih osebnih stvari nima, zato zaradi začasne odredbe ne bo utrpel nobene škode.
3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Na podlagi določila 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji oziroma mu bo zoper dolžnika nastala. Za izdajo regulacijske začasne odredbe na podlagi določila 2. in 3. alineje drugega odstavka že citiranega člena mora predlagatelj izkazati še najmanj eno izmed navedenih predpostavk:
- preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali
- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.
6. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno poudarilo, da je pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb potreben restiktiven pristop, dovoljene so samo ob izjemnih primerih in ob upoštevanju strogih pogojev. Začasna odredba ni in ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo, in vsako sporno pravno razmerje hkrati še ni takšno, da bi opravičevalo izdajo regulacijske začasne odredbe. Zato je sodišče prve stopnje ob tehtanju interesov obeh pravdnih strank pravilno zelo omejevalno razlagalo pojma grozeče nasilje in nenadomestljiva škoda.
7. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da zaradi odhoda najemnikov iz stanovanja tožniku ne grozi težko nadomestljiva škoda, ker se ta lahko povrne kot denarna odškodnina.
8. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da je vstop v stanovanje na podlagi lažne predstavitve in poskus menjave ključavnice na vratih, protipravno ravnanje, ki je lahko podlaga, ob še drugih izkazanih predpostavkah, za ugoditev tožbenemu zahtevku v motenjski pravdi, ne predstavlja pa opisano ravnanje toženca grozečega nasilja, pred katerim bi bilo potrebno z izdajo regulacijske začasne odredbe zaščititi tožnika v tej motenjski pravdi.
9. Za odločitev o utemeljenosti te začasne odredbe je bistvenega pomena, da si je toženi v pravdnem postopku pred okrožnim sodiščem v Krškem (opr. št. IP 207/2014), v katerem nastopa kot tožnik, zagotovil začasno ureditev spornega razmerja s tožnikom tako, da mu mora slednji izročiti ključe vhodnih vrat stanovanja in mu omogočiti uporabo stanovanja. Zato si tožnik v tem postopku ne more izboriti pravnega sredstva, s katerimi bi preprečil sodno varstvo, ki si ga je toženi že zagotovil v drugem postopku. Eden izmed vidikov učinkovitosti pravice do sodnega varstva je zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečuje, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči namena (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-275/97 z dne 16.7.1998). Navedeno daje dovolj podlage za prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati, da bi s predlagano začasno odredbo v motenjski pravdi tožencu nastala manjša škoda, kot bo nastala tožniku brez njene izdaje.
10. Ker je prvostopno sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti začasne odredbe, in pravilno uporabilo tudi materialno pravo, pri čemer ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbene navedbe pa niso utemeljene, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).
11. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.