Supreme Court allows appeal against labor court dismissal for unauthorized absence, remanding case for new trial.

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tudi če se je ugotovilo, da je tožnik obvestil toženo stranko, da bo odsoten z dela, še vedno ostaja v odpovedi naveden in obrazložen odpovedni razlog: neupravičena odsotnost z dela. Sodišče bi zato moralo ugotavljati tudi, ali je v ravnanju delavca podan ta odpovedni razlog, torej razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 3. 7. 2013 nezakonita, zaradi česar mu je z dnem 26. 6. 2013 nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da tožnika prijavi v matično evidenco in mu izplača zapadle neto plače v višini 770 EUR mesečno ter obračuna davke in prispevke, vse za čas od 26. 6. 2013 do 25. 3. 2014. V presežku je reintegracijski zahtevek zavrnilo. Tožniku je prisodilo denarno povračilo namesto vrnitve na delo v znesku 3.300,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožnik vedel, da nima odobrenega dopusta, pa je dopust kljub temu koristil, zaradi česar je bil neupravičeno odsoten z dela, opravičenega razloga za svoj izostanek pa ni sporočil. Obvestilo delodajalca o razlogih odsotnosti v smislu 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ne sme biti vsebinsko prazno, saj naj bi se sicer štelo, da sploh ni bilo dano. Tožnik je na vprašanje tožene stranke, zakaj ga ni v službi, odgovoril, da je na dopustu. Tega ni mogoče šteti za ustrezno obvestilo. S svojim ravnanjem naj bi tudi naklepoma kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki ga zavezujejo k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi ter se tudi zavezal k opustitvi vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 42/2011 z dne 7. 5. 2012 in sklepu VIII Ips 183/2010 z dne 9. 1. 2012. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), saj sodišče ni zaslišalo predlaganih prič R. M. in G. Ž., ki bi lahko izpovedala glede uporabe pisnih dovolilnic za koriščenje letnega dopusta.

4. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

6. V sporih po prej veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) o (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so sodišča presojala, ali je podan odpovedni razlog, ki ga je in kot ga je v odpovedi navedel in obrazložil delodajalec. Navedeni zakon je v osnovnem besedilu 86. člena določal, da je delodajalec dolžan v odpovedi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. Z novelo ZDR-A je bila ta določba spremenjena tako, da je delodajalec dolžan v odpovedi pisno obrazložiti odpovedni razlog. ZDR-1 pa v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obrazložitvi predloga zakona je bilo navedeno, da „zakon jasneje določa, da je treba v odpovedi navesti dejanske razloge za odpoved in ne pravne kvalifikacije“.

7. Po ZDR-1 je torej delodajalec dolžan v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine ravnanja ali opustitve delavca, v katerih je vsebovan dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravna kvalifikacija takega ravnanja ni odločilna. Tudi če jo delodajalec navede, sodišče pri presoji (ne)zakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Vezano je na dejansko opredelitev odpovednega razloga.

8. V tej zadevi je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013 navedeno, da je podana „zaradi kršitve določb 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.“ Toda iz opisa očitane kršitve, predvsem pa iz celotne obrazložitve odpovedi jasno izhaja, da tožena stranka tožniku ne očita zgolj tega, da je ni obvestil o razlogih za odsotnost, temveč tudi in predvsem to, da je od 26. 6 2013 do 3. 7. 2013 neprekinjeno izostal z dela in da za to ni imel nobenega upravičenega razloga.

9. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tudi če se je ugotovilo, da je tožnik obvestil toženo stranko, da bo po 26. 6. 2013 odsoten z dela, še vedno ostaja v odpovedi naveden in obrazložen odpovedni razlog: neupravičena odsotnost z dela. Sodišče bi zato moralo ugotavljati tudi, ali je v ravnanju delavca podan ta odpovedni razlog, torej razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (1).

10. Odsotnost delavca z dela, če za to nima upravičenega razloga, pomeni kršitev njegove temeljne obveznosti opravljanja dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1). Posledica te kršitve je lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi, tudi izredna, kolikor gre za hujšo kršitev, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

11. V 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je določen še poseben, samostojen razlog za izredno odpoved, ko delavec izostane z dela: če traja odsotnost najmanj pet dni zaporedoma, delavec pa o razlogih za svojo odsotnost delodajalca ne obvesti (čeprav bi to moral in mogel storiti), lahko delodajalec pogodbo o zaposlitvi izredno odpove. Ta kršitev se nanaša na neobveščanje delodajalca o eni od bistvenih okoliščin, ki vplivajo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1) in ne na neupravičeno odsotnost. Lahko pa gre za odpoved za obe kršitvi. Iz drugega odstavka 110. člena ZDR-1 nadalje izhaja, da v primeru iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi že s prvim dnem odsotnosti, če je bila odsotnost neupravičena in se delavec na delo ne vrne do vročitve izredne odpovedi.

12. Glede na navedeno revizija sicer neutemeljeno povezuje neupravičeno odsotnost delavca in razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kljub temu pa mimo teh navedb utemeljeno opozarja tudi na to, da se tožniku očita predvsem neupravičen izostanek z dela. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno, ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, temveč za razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je podan v odpovedi dejansko naveden in obrazložen odpovedni razlog in nato ponovno odločiti o zakonitosti odpovedi. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do navedb o tem, ali tožena stranka tožniku upravičeno ni omogočila zagovora.

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sklep VS RS VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014.