Legislator Case Law & Legislation
VSRS sodba VIII Ips 229/2014 ECLI:SI:VSRS:2015:VIII.IPS.229.2014 AI generated

Supreme Court dismisses appeal; employee rejected suitable new job, so no redundancy pay due to employment contract terms.

Case Number VSRS sodba VIII Ips 229/2014
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the plaintiff's appeal against a lower court ruling that denied redundancy pay. The plaintiff, a former board member, was offered a suitable new position after his early dismissal but refused it, yet remained formally employed until the contract expired. The court held that because the plaintiff declined the alternative employment, he was not entitled to the severance pay stipulated in his original employment agreement.

Legislator headnote

AI generated

30. člen Pogodbe o zaposlitvi; 47. člen Zakona o delovnih razmerjih: An employee dismissed from a board position is not entitled to redundancy pay if the employer offers suitable alternative employment which the employee refuses.

Keywords

AI generated
redundancy pay entitlement suitable alternative employment employment contract termination board member dismissal Zakona o delovnih razmerjih Pogodbe o zaposlitvi revizija zavrnjena

Cited Legislation

AI generated
30. člen Pogodbe o zaposlitvi
47. člen Zakona o delovnih razmerjih
339. člen drugega odstavka 14. točka Zakona o pravdnem postopku
378. člen Zakona o pravdnem postopku
154. člen Zakona o pravdnem postopku
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati njene revizijske stroške v znesku 2.567,00 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka do plačila.

[JEDRO]

Ne glede na odklonitev druge ustrezne zaposlitve je prvotni tožnik ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki, formalno na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi iz leta 2004, vse do njenega izteka v letu 2009. Tudi zato ni bil upravičen do plačila odpravnine v zvezi s predčasnim odpoklicem z mesta člana uprave v letu 2007.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 147.970,38 EUR iz naslova odpravnine, ki naj bi šla pravnemu predniku, to je prvotnemu tožniku zaradi predčasnega odpoklica s funkcije člana uprave. Glede podrednega tožbenega zahtevka za plačilo enakega zneska iz istega naslova je tožbo zavrglo, v presežku za 5.671,64 EUR pa je tudi podredni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 9.157,85 EUR stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka prvotnemu tožniku po predčasnem odpoklicu s funkcije ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto in da je prvotni tožnik to ponudbo odklonil. Zato na podlagi določbe 30. člena Pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel prvotni tožnik sklenjeno na funkciji člana uprave, ni bil upravičen do plačila odpravnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob siceršnjem soglasju z razlogi sodbe sodišča prve stopnje je ugotovilo, da je bila prvotnemu tožniku po predčasnem odpoklicu in njegovi vrnitvi na delo po dalj časa trajajoči odsotnosti zaradi bolezni v mesecu oktobru 2007 ponujena nova pogodba za drugo ustrezno zaposlitev v smislu 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Zato ni imel pravice do izplačila odpravnine, ne glede na to, da je na podlagi pogodbe o zaposlitvi na funkciji člana uprave, ki je bila sklenjena za določen čas (za čas siceršnjega trajanja mandata od 11. septembra 2004 do 10. septembra 2009) ostal zaposlen pri toženi stranki do izteka le te v mesecu septembru 2009.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče (niti prve niti druge stopnje) ni opredelilo do tega, ali je bila tožniku ponujena nova pogodba za ustrezno zaposlitev, prav tako pa sodišče ni ugotavljalo, ali je prvotni tožnik izpolnjeval pogoje za ponujeno zaposlitev. Sodišče neutemeljeno ugotavlja, da je bil prvotnemu tožniku predan pisni izvod predloga pogodbe o zaposlitvi, katerega naj bi tožnik odklonil. Iz izpovedb zaslišanih prič to ne izhaja, v fizični obliki pa taka pogodba tudi sicer več ne obstaja in ni bila nikjer zavedena, v prvih vlogah pa se tožena stranka na ponudbo pogodbe v pisni obliki tudi ni sklicevala. Sodišče zmotno ugotavlja, da se lahko dejstvo ponudbe pogodbe, ki mora biti sklenjena v pisni obliki, dokazuje zgolj s pričami. Navaja, da se sodišče ni opredelilo na podlagi katere zakonske podlage naj bi bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Zavrnitev ponudbe pogodbe o zaposlitvi po 47. členu ZDR nima za delavca nobenih posledic. V primeru ponudbe nove pogodbe na podlagi 48. člena ZDR pa mora biti delavcu sočasno odpovedana stara pogodba - gre za odpoved s ponudbo nove v pisni obliki. Tudi iz izpovedbe priče A. A. ne izhaja, da bi šlo za ustrezno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj naj bi bila neka natipkana pogodba dana tožniku le na vpogled. Pritožbeno sodišče je tudi sicer pristransko in nekorektno povzelo posamezne izvedene dokaze.

4. Tožena stranka je v odgovoru podrobno in vsebinsko odgovorila na revizijske navedbe ter predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Izpodbijana sodba ima jasne razloge o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev in o pravni podlagi odločitve. Zato v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.

8. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče izrecno ugotovilo, da je prvotni tožnik izpolnjeval pogoje za delovno mesto iz ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v mesecu oktobru 2007, to je novo sistemizirano delovno mesto strokovnega sodelavca - pravnika, saj je bil diplomirani pravnik z opravljenim pravosodnim izpitom in med drugim tudi z večletnimi izkušnjami na pravniških delih. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo navedeno delovno mesto sistemizirano ob vrnitvi prvotnega tožnika na delo po njegovem odpoklicu in dalj časa trajajoči odsotnosti z dela zaradi bolezni tudi iz razloga, da se tožniku zagotovi ustrezno zaposlitev. Nadalje sodišče na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo ugotavlja, da je bila prvotnemu tožniku zaposlitev na tem delovnem mestu večkrat ponujena v razgovoru s takratnim predsednikom uprave tožene stranke, izrecno pa z vročitvijo pisnega predloga pogodbe o zaposlitvi s strani prav za to zadolžene sodelavke A. A., ki kot novo zaposlena diplomirana pravnica ni bila obremenjena s tožnikovim predhodnim položajem pri toženi stranki. Prav tako je sodišče utemeljeno ugotovilo, da se je tožena stranka v svojih vlogah že pred izvedbo pripravljalnega naroka oziroma prvega naroka za glavno obravnavo sklicevala na ponudbo druge ustrezne zaposlitve prvotnemu tožniku. Kolikor tožeča stranka v zvezi s temi ugotovitvami graja sicer obširno argumentirano dokazno oceno sodišča oziroma kolikor izraža nestrinjanje z navedenimi ugotovitvami, gre dejansko za poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

9. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče zaključilo, da je tožena stranka po odpoklicu s funkcije člana uprave prvotnemu tožniku ponudila drugo ustrezno zaposlitev, ki jo tožnik ni sprejel. Hkrati je ugotovilo, da tudi taka ponudba druge zaposlitve pomeni ponudbo ustrezne zaposlitve v smislu določb prvega odstavka 30. člena Pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo prvotni tožnik in tožena stranka sklenila v letu 2004 za opravljanje funkcije člana uprave, to je, da prvotni tožnik ob (nekrivdnem) odpoklicu oziroma prenehanju mandata v primeru, da mu tožena stranka ponudi novo pogodbo za ustrezno zaposlitev, ni upravičen do sicer v pogodbi dogovorjene odpravnine. Ne glede na odklonitev druge ustrezne zaposlitve pa je prvotni tožnik ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki, formalno na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi iz leta 2004, vse do njenega izteka v letu 2009. Tudi zato ni bil upravičen do plačila odpravnine v zvezi s predčasnim odpoklicem z mesta člana uprave v letu 2007.

10. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora na podlagi 154. člena ZPP toženi stranki povrniti utemeljene stroške za vložitev odgovora na revizijo, ki jih je sodišče glede na vrednost spornega predmeta odmerilo na 2.567,00 EUR (Odvetniška tarifa, št. 3900 in 6002 ter DDV).