Supreme Court dismisses revision request as statutory conditions for admissibility under ZPP Art. 367 were not met.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicants' request to allow a revision of the second-instance judgment regarding noise pollution damages. While the lower courts partially awarded compensation for mental suffering caused by excessive daytime and nighttime traffic noise, the applicants argued the first instance failed to consider specific traffic data and that the second instance erred on legal interpretation of noise limits. The court decided against the revision because the applicants did not satisfy the strict procedural requirements for admissibility set forth in Article 367 of the Civil Procedure Act.
Legislator headnote
AI generated367. člen ZPP; 367.a člen ZPP; 367.c člen ZPP: A revision request is inadmissible if the applicant fails to demonstrate that the lower court's decision involves a significant legal question requiring a ruling by the Supreme Court, as the statutory conditions for admissibility were not met in this case.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče predlog prve, druge, sedme, osme in devete tožeče stranke za dopustitev revizije zavrnilo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožniki so s tožbo zahtevali plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja.
2. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženka dolžna plačati četrti tožnici 800,00 EUR, tretji tožnici 1.500,00 EUR, petemu tožniku in šesti tožnici, vsakemu po 1.400,00 EUR, vsem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških postopka. Tako je v celoti zavrnilo tožbene zahtevke predlagateljev, in sicer tožbena zahtevka prvega tožnika in druge tožnice, za vsakega zahtevan znesek 1.400,00 EUR ter tožbene zahtevke sedmega in osmega tožnika ter devete tožnice, za vsakega zahtevan znesek 5.000,00 EUR.
3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v zavrnilnem delu tako, da je tretji, četrti in šesti tožnici ter petemu tožniku zvišalo prisojeno odškodnino (in sicer tretji tožnici na 2.500,00 EUR, četrti tožnici na 2.200,00 EUR, petem tožniku in šesti tožnici, pa vsakemu na 3.600,00 EUR), in spremenilo odločitev o stroških. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodba sodišča v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu ter odločilo o stroških postopka.
4. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili prvi, sedmi in osmi tožnik ter druga in deveta tožnica. Predlagajo dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih:
1) Ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo dokazne listine, ki je izkazovala, da je podnevi promet na odseku avtoceste ob nepremičninah tožnikov več kot 10 x večji kot ponoči, v povezavi s podanim izvedenskim mnenjem, da se pri zmanjšanju gostote prometa za 50% hrup zmanjša s 3 dB in ali bi se sodišče druge stopnje v zvezi s tem glede na pritožbene navedbe tožnikov o tem moralo opredeliti? 2) Ali bi sodišče druge stopnje moralo pri ugotavljanju prekoračitve mejnih vrednosti hrupa upoštevati določbe prvega in drugega odstavka 9.
člena Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa (v nadaljevanju Uredba), po katerih gre za čezmerno obremenitev okolja tudi, če vrednost kazalca hrupa presega mejno vrednost samo ponoči in ali pripada tožnikom v tem primeru odškodnina tudi zaradi obremenitev in neugodnosti podnevi? 3) Ali članom družine M. (sedmi in osmi tožnik ter deveta tožnica), katerih stanovanjska hiša je v območju, kjer je bila ugotovljena prekoračitev mejnih vrednosti kazalcev hrupa, vendar so zaradi omilitve negativnih vplivov zamenjali okna in izpovedali, da jih hrup ponoči praktično ne moti, če imajo okna in vrata zaprta, pripada odškodnina ob upoštevanju 72.
člena Ustave RS, po katerem ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja ter določb Zakona o varstvu okolja in Uredbe? Glede prvega vprašanja uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi neobrazloženosti izpodbijane sodbe. Sodišči nista upoštevali sodne prakse Vrhovnega sodišča v sklepih III Ips 143/2005, III Ips 52/2009 in III Ips 53/2009. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na navedbe, da je sodišče prve stopnje napravilo nepravilen zaključek, da se za škodo, ki nastaja tožnikom zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, šteje le tista, ki nastaja ponoči.
Napačno je ugotovilo, da podnevi kritična meja (69 dB) ni presežena pri nobeni nepremičnini. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dokazno listino Direktorata RS za ceste z dne 28. 12. 2011 s prilogami, iz katere izhaja, da je dnevna obremenitev s hrupom podnevi 10 x višja kot v nočnem času. Ni ocenilo tega dokaza. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb glede tega ni opredelilo. Glede drugega vprašanja navaja, da bi sodišči Uredbo morali upoštevati. Uveljavlja odstop od sodna prakse Vrhovnega sodišča (zadeva III Ips 751/2008; pravilno:
II Ips 751/2008). Za čezmerno obremenitev okolja gre, če vrednost kazalca hrupa ponoči ali podnevi presega kritično vrednost. Ker je sodišče ugotovilo, da gre za prekoračitev dovoljene meje hrupa ponoči, bi zato moralo upoštevati težave tožnikov tudi podnevi. Glede tretjega vprašanja navaja, da sodišči nista upoštevali 9. člena Uredbe, zamenjava oken pa ne vpliva bistveno na odškodnino oziroma višino odškodnine zaradi prekoračenega hrupa. Sodna praksa višjih sodišč glede tega ni enotna. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 729/2014.
5. Predlog ni utemeljen.
6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v predlogu prve, druge, sedme, osme in devete tožeče stranke, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (367.c člen ZPP).