Supreme Court dismisses review application as statutory conditions for admissibility under ZPP are not met.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče toženkin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožniki so s tožbo zahtevali plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, ker je hrup, ki je bil posledica povečanega cestnega prometa na cesti G1-1, presegal mejno vrednost dovoljenih imisij.

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku 2.500,00 EUR, drugi tožnici 2.500,00 EUR, tretji tožnici 1.900,00 EUR in četrti tožnici 1.100,00 EUR, vsem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnikom odmerjene stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju pravilne uporabe pravnega standarda pravične denarne odškodnine in zaradi kršitve po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj glede vprašanj ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, sodna praksa višjih sodišč ni enotna, vprašanja pa so pomembna za zagotovitev pravne varnosti. Sodišči vsebinsko nista odgovorili na njen ugovor, da tožniki niso podali ustreznih navedb in dokaznih predlogov za ugotovitev, da imisije presegajo običajno mejo, čeprav je toženka izpostavila, da bi tožniki morali pojasniti, kakšne so bile v spornem obdobju glede na razmere ob primerljivih cestah v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS). Tožniki niso navedli, zakaj je obravnavani hrup od državne ceste presegel običajne meje. Izvedenec je namreč navedel, da porast hrupnosti na sporni cesti G1-1 v slovenskem merilu ni bil nič posebnega, kakor tudi, da je pri hiši tožnikov bila izvedena pasivna zaščita z zamenjavo oken. Sodišči sta se oprli izključno na ugotovljene jakosti hrupa iz Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju Uredba) in izpovedbe tožnikov. Zakonodajalec je spremenil definicije posameznih vrednosti emisij (3. člen Zakona o varstvu okolja). Ne gre za imisijo hrupa, saj v primerjavi z okoljem ob primerljivih tranzitnih cestah v RS ne gre za emisijo, ki bi presegala običajno mejo. Uveljavlja kršitev po določbah 22. in 23. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče navedenega ni upoštevalo pri odmeri višine odškodnine. Položaj tožnikov ni primerljiv s položajem oškodovancev, ki so bili izpostavljeni emisijam tovornega prometa ob tranzitni cesti skozi Pomurje (G1-3), kjer je porast hrupnosti izrazito odstopal od cest iste kategorije v RS. Sodna praksa višjih sodišč ni enotna. Sklicuje se na sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 651/2012 in Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2616/2014, ki ju prilaga.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v toženkinem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (367.c člen ZPP).