Supreme Court dismisses appeal as tax liability value excluding interest falls below 20,000 EUR threshold.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the applicant's appeal against a first-instance decision ordering additional VAT and interest payments. The applicant argued that the total debt, including principal and interest, exceeded the 20,000 EUR threshold required for appeal review. The court ruled that only the principal amount, not interest, counts toward this monetary threshold, rendering the appeal inadmissible.
Legislator headnote
AI generated83. člen ZUS-1; 39. člen ZPP: For the purpose of determining the value of the dispute under the Administrative Dispute Resolution Act, only the principal amount of the obligation is considered, excluding interest unless it constitutes the main claim.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
[JEDRO]
Pri določitvi vrednosti spora se upošteva zgolj znesek obveznosti, ki predstavlja glavnico, ne pa tudi obresti, ki so morebiti naložene poleg glavnice v izpodbijanem dokončnem upravnem aktu.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na vrednostni razlog iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške postopka.
2. Revizija ni dovoljena.
3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-1118/2010-61-0803-68 (1004-14, 24) z dne 28. 1. 2011. Z navedenim sklepom je davčni organ prve stopnje revidentki dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2007 od osnove 87.587,25 EUR po stopnji 20% v znesku 17.517,45 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.572,19 EUR. Tožena stranka je revidentkino pritožbo zoper odločbo prve stopnje zavrnila kot neutemeljeno z določbo, št. DT-499-16-79/2011-2 z dne 30. 8. 2013,.
4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.
5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.
6. Po mnenju revidentke je obravnavana revizija dovoljena, ker „višina glavnice in obresti, ki predstavlja celotno davčno obveznost zaračunano s prvostopno odločbo z dne 28. 1. 2011, znaša 20.089,64 EUR in presega znesek 20.000 EUR“, s čimer implicira, da je upoštevna vrednost spornega predmeta za dovolitev revizije tako vrednost glavnice kot vrednost obresti oziroma seštevek glavnice in obresti.
7. Vendar navedeno ne drži. Pri določitvi vrednosti spora se namreč upošteva zgolj znesek obveznosti, ki predstavlja glavnico, ne pa tudi obresti, ki so morebiti naložene poleg glavnice v izpodbijanem dokončnem upravnem aktu. Gre za ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča (razvidno npr. iz sklepov X Ips 680/2008 z dne 23. 10. 2008, X Ips 427/2007 z dne 2. 4. 2009, X Ips 331/2009 z dne 3. 9. 2009 in X Ips 329/2012 z dne 4.10.2012), ki temelji na 39. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), iz katerega med drugim izhaja, da se v primeru, če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, obresti pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, primerno uporabljajo določbe ZPP.
8. Glede na navedeno je upoštevna vrednost spora v obravnavanem primeru 17.517,45 EUR, kolikor je skupen znesek revidentki naloženega davka, to pa je manj od mejne vrednosti za dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
9. Ker revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena in ker revident ne zatrjuje, da so podani tudi drugi razlogi za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.
10. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.