Inheritance objection rejected because waiver of inheritance must be filed before the first-instance judgment. The court ruled the late objection inadmissible. The court held that the statutory presumption of accepting inheritance can only be rebutted by a timely waiver. The court found the objection untimely and rejected the appeal. The court confirmed the first-instance judgment declaring the heir the sole successor. The court noted the heir failed to meet the statutory deadline for objecting to inheritance. The court emphasized the strict timeline for waiving inheritance rights. The court dismissed the appeal based on procedural non-compliance. The court ruled that late objections to inheritance are invalid. The court upheld the first-instance decision regarding inheritance succession.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the heir's appeal, confirming the first-instance court's declaration of inheritance. The heir attempted to rebut the statutory presumption of accepting inheritance by filing a waiver of inheritance only during the appeal proceedings. The court ruled this objection inadmissible because the law requires such a waiver to be submitted no later than the conclusion of the first-instance proceedings. Consequently, the court held that the heir remained bound by the presumption of acceptance and the first-instance judgment stood.
Legislator headnote
AI generated132. člen ZD; 133. člen ZD: The statutory presumption that heirs accept inheritance may be rebutted only by a timely waiver of inheritance filed before the conclusion of the first-instance proceedings; a waiver submitted subsequently is inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Po našem pravu velja domneva, da osebe, ki so poklicane k dedovanju, dediščino sprejmejo, vendar pa lahko to domnevo izpodbijejo, med drugim tudi z izjavo o odpovedi dediščini. Izjavo, s katero se dedič odpove dediščini, je treba podati najkasneje do konca zapuščinske obravnave oziroma točneje do konca postopka na prvi stopnji, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju. Ker je dedič izjavo o odpovedi dediščini podal šele v pritožbenem postopku, je prepozna in zato neupoštevna.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine (I. točka izreka) in za dediča na podlagi zakona razglasilo zapustničinega sina M. (II. točka izreka). Sklenilo je še, da bo zemljiškoknjižna izvedba sklepa opravljena po uradni dolžnosti po pridobljenih podatkih o enotni matični številki občana za dediča M. (III. točka izreka).
2. Zoper sklep o dedovanju je vložil laično pritožbo dedič M. V pritožbi pojasnjuje, da se obravnave, ki je bila razpisana za dne 18. 2. 2014 ni mogel udeležiti in je o tem obvestil sodišče z vlogo z dne 3. 1. 2014, v kateri je navedel, da na zapuščinsko obravnavo ne more pristopiti do konca maja 2014. Po pokojni materi se dedovanju odpoveduje. Predlaga, da se sklep o dedovanju razveljavi ter naj se v ponovljenem postopku upošteva njegovo izjavo o odpovedi dedovanju. V primeru, da obstaja kakšno premoženje po materi, za to premoženje nima nobenega interesa.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Kot izhaja iz listin v spisu je sodišče narok za zapuščinsko obravnavo razpisalo za dne 21. 1. 2014. Ker je pritožnik dne 3. 1. 2014 na sodišče vložil vlogo v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, ga je sodišče s sklepom z dne 13. 1. 2014 pozvalo, da v roku osmih dni predloži vlogo z dne 3. 1. 2014 v slovenskem jeziku ter ga opozorilo na posledice, če vloge v postavljenem roku ne bo predložil. Navedeni sklep je pritožnik prejel dne 17. 1. 2014 in v postavljenem roku vloge ni popravil, zato sodišče navedene vloge upravičeno ni upoštevalo. Dedič je bil na zapuščinsko obravnavo ponovno vabljen za dne 18. 2. 2014, na katero pa, kljub pravilno izkazanemu vabilu, ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. V vabilu je bil v skladu s tretjim odstavkom 205. člena ZD opozorjen, da lahko do konca zapuščinskega postopka izjavi sodišču, ali sprejema dediščino ali pa se ji odpoveduje.
5. Po našem pravu velja domneva, da osebe, ki so poklicane k dedovanju, dediščino sprejmejo (132. čl. Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), vendar pa lahko to domnevo izpodbijejo, med drugim tudi z izjavo o odpovedi dediščini. Izjavo, s katero se dedič odpove dediščini, je treba podati najkasneje do konca zapuščinske obravnave oziroma točneje do konca postopka na prvi stopnji, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD). Ker je dedič izjavo o odpovedi dediščini podal šele v pritožbenem postopku, je prepozna in zato neupoštevna.
6. Glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.