Legislator Case Law & Legislation
VDSS sklep Psp 517/2014 ECLI:SI:VDSS:2014:PSP.517.2014 AI generated

Appeal allowed; plaintiff bears own costs because losing the main claim precludes cost recovery under ZPP 154.

Case Number VDSS sklep Psp 517/2014
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court allowed the appeal against the first-instance decision regarding procedural costs, ordering the plaintiff to bear her own expenses. The plaintiff had not withdrawn her lawsuit but lost the main claim, meaning she was not entitled to cost recovery under Article 154 of the Civil Procedure Act. The court held that success in the main dispute is decisive for cost allocation, and since the plaintiff failed, she could not claim reimbursement while also avoiding paying the defendant's costs under the Social Courts Act.

Legislator headnote

AI generated

Article 154 of the Civil Procedure Act; Article 68 of the Social Courts Act: A party who loses the main claim is not entitled to cost recovery and must bear their own costs, while the opposing party's costs are covered by the state in social disputes regardless of the outcome.

Keywords

AI generated
Civil Procedure Act Social Courts Act procedural costs loss of main claim cost allocation appeal against costs social insurance dispute

Cited Legislation

AI generated
Article 154 of the Civil Procedure Act
Article 68 of the Social Courts Act
Article 158 of the Civil Procedure Act
Article 365 of the Civil Procedure Act
Article 350 of the Civil Procedure Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da glasi:

„Tožnica trpi sama svoje stroške postopka.“

[JEDRO]

Tožeča stranka je sporočila sodišču, da vztraja pri tožbenem zahtevku in predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave le še o stroških postopka. Tožnica ni izrecno umaknila tožbe, zato ni izkazan dejanski stan za povrnitev stroškov postopka po 158. členu ZPP. Za odločanje o vprašanju, ali je ena stranka drugi dolžna povrniti stroške postopka, je odločilnega pomena uspeh v sporu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo št. ... z dne 29. 11. 2012 v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom iste opr. št. z dne 27. 8. 2012 o negativni uskladitvi pokojnin po ZUJF-u (I. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 248,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper stroškovni izrek sodne odločbe se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka s predlogom na spremembo v smeri odločitve, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka. Poudarja, da v obravnavani zadevi prvi odstavek 158. člena ZPP ni uporabljiv, saj tožba ni bila umaknjena. Ker je tožnica vztrajala pri tožbi, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo, v sporu ni uspela, zato glede na 154. člen ZPP ni upravičena do povračila stroškov postopka.

Tožnica v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sicer ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je glede na rešitev spora o glavni stvari, z odmero stroškov postopka in odreditvijo, da jih povrne tožena stranka, prišlo do zmotne uporabe materialnih določb ZPP.

Tožena stranka pravilno poudarja, da v predmetni zadevi ni podano takšno dejansko procesno stanje, da bi bilo o priglašenih stroških postopka mogoče odločati na temelju prvega odstavka 158. člena ZPP. To določbo je namreč mogoče uporabiti izključno ob ustavitvi postopka zaradi umika tožbe. V predmetni zadevi je tožeča stranka vztrajala v pri tožbenem zahtevku iz spora o glavni stvari in predlagala odločitev brez glavne obravnave. S prvostopenjskim sklepom v delu, ki je že pravnomočen, je z utemeljitvijo, da več ni izkazane pravne koristi, tožba zavržena. Takšna pravnomočna odločitev iz spora o glavni stvari pa dejansko pomeni, da tožnica v tem sodno socialnem sporu ni uspela.

Za odločanje o vprašanju, ali je ena stranka drugi dolžna povrniti stroške postopka, je odločilnega pomena uspeh v sporu. Stranka, ki v postopku ne uspe, mora v skladu s 154. členom ZPP povrniti nasprotni stranki njene stroške postopka. Ob uporabi razlagalnega argumenta a contrario pa to pomeni, da tožeča stranka, ki v postopku ne uspe, zagotovo ni upravičena do povračila svojih stroškov postopka. Hkrati glede na posebno ureditev v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) ob takšnem izidu spora, ni dolžna povrniti niti stroškov, ki bi eventualno nastali toženi stranki. Po prvem odstavku 68. člena ZDSS-1 namreč v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj ali socialnega varstva, toženi zavod vedno krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.

Ker v obravnavanem sodno socialnem sporu tožnica ni uspela, po prvem odstavku 154. člena ZPP ni upravičena do povračila svojih stroškov sodnega postopka. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je bilo zato potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeniti tako, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka.