Appeal dismissed; loan contract valid despite alleged threats; factoring history irrelevant to debt obligation.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Po določilu 9. člena OZ je temeljna dolžnost udeležencev v obligacijskem razmerju izpolnitev njihove obveznosti. Toženca v postopku nista uveljavljala razveljavitve pogodbe o kratkoročnem kreditu, čeprav sta se sklicevala, da je bila ta sklenjena pod vplivom tožničinih groženj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 179834/2012 z dne 26. 11. 2012 v prvem odstavku izreka glede glavnice v višini 27.444,97 EUR ter v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov. Toženca je zavezalo, da sta tožnici dolžna povrniti 2.157,05 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo pritožbo vlagata oba toženca in uveljavljata pritožbena razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navajata, da je dolg do tožnika nastal zaradi njegove lastne malomarnosti in ignorance do reševanja svojih dolgov do upnikov. Toženca sta navajala in dokazovala, da jima tožnik nikoli ni ničesar nakazal po kreditni pogodbi, zato mu tudi ne moreta biti dolžna. Sodišče ni upoštevalo, da je prva toženka s podjetjem S., d. d., sklenila pogodbo o izvajanju del na objektu CP T in V in pogodbo o izvajanju del na objektu bencinski servis G. Izvedenih del podjetje S. ni plačalo, zato se je obrnila na V., d. d., pravno prednico tožnika. Ta je pristala na odkup terjatve, zato je bila med njima sklenjena Pogodba o faktoringu in izdano potrdilo o odstopu terjatev v višini 27.097,88 EUR. V. je vedela za finančno stanje S., zato bi morala takoj po zapadlosti terjatve začeti terjati svoj dolg. Ker tega ni storila, terjatve niso bile poplačane. Ravnala je zvijačno in pohlepno, z namenom dodatnega zaslužka na rednih obrestih, zamudnih obrestih in stroških, vezanih na pogodbo. Banka terjatev tudi ni prijavila v stečajni postopek. Ob začetku stečaja se je banka obrnila na novega direktorja in novega večinskega lastnika prve toženke. Začela je s pošiljanjem opominov in klicanjem na izpolnitev obveznosti. Grozila je z vnovčitvijo menic. Zaradi grožnje banke je bila sklenjena sporna posojilna pogodba. Podjetje ni bilo več sposobno plačevati dogovorjene anuitete, banka pa je pozabila na obljube o pomoči in zahtevala poplačila. Sodišče v zvezi s tem ni raziskovalo dejanskega stanja in ni zaslišalo predlaganih uslužbencev.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Terjatev tožnice temelji na Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 240-52-505997, ki sta jo pravdni stranki podpisali 19. 5. 2011, in po kateri je tožnica prvi toženki odobrila kredit v višini 27.500,00 EUR za poplačilo njenih obveznosti iz naslova med strankama predhodno sklenjene pogodbe o faktoringu. Drugi toženec je kreditno pogodbo podpisal kot solidarni porok in plačnik (uvodna določila in drugi odstavek 7. člena pogodbe). Že iz drugega člena pogodbe izhaja, da prva toženka z omenjeno pogodbo ne bo pridobila novih finančnih sredstev, temveč bo zgolj zaprla predhodno obstoječi dolg do tožnice iz pogodbe o faktoringu. Pritožbeni očitek, da terjatev tožnice ne obstoji, saj slednja po kreditni pogodbi ni ničesar nakazala, zato ni utemeljen. Pogodba vsebuje celo izrecno določilo, da se po opravljenem poplačilu stroškov odobritve ter po plačilu vseh obveznosti iz naslova pogodbe o faktoringu, morebiten ostanek sredstev kredita ne koristi.

6. Po določilu 9. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je temeljna dolžnost udeležencev v obligacijskem razmerju izpolnitev njihove obveznosti. Toženca v postopku nista uveljavljala razveljavitve pogodbe o kratkoročnem kreditu, čeprav sta se sklicevala, da je bila ta sklenjena pod vplivom tožničinih groženj. Pogodba torej velja, zato sta jo toženca dolžna izpolniti, in sicer v celoti tako, kot se glasi. Ob tem so pravno neodločilne njune pritožbene navedbe o predhodnem poslovanju prve toženke s podjetjem S., d. d., in posledično sklenjeni pogodbi o faktoringu s tožnico. Zato sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov z zaslišanjem predlaganih prič J. K. in A. C., saj gre za neprimeren dokaz za izkazovanje pravno relevantnih dejstev. Poleg tega toženca zavrnitve dokaznih predlogov na zadnjem naroku nista grajala skladno z določili 286. b člena ZPP, zato se v pritožbenem postopku ne moreta več sklicevati na kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Iz s strani tožencev predložene pogodbe o faktoringu izhaja, da je bilo med strankama dogovorjeno, da si je banka izgovorila regresno pravico za primer, da dolžnik ne poravna zapadlih obveznosti iz odstopljenih terjatev, kar pomeni, da je lahko kljub odstopu terjatve njeno izpolnitev terjala tudi od odstopnika (16. člen pogodbe). Slednji se je zavezal, da bo banko nemudoma obvestil o vsaki okoliščini, ki bi lahko vplivala na pravico banke in obveznosti iz pogodbe, predvsem na okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na nelikvidnost oziroma prezadolženost dolžnika (15. člen pogodbe). Pritožbene navedbe, da je za dolg po pogodbi o faktoringu odgovorna zgolj tožnica, torej tudi glede na pogodbena določila niso utemeljene.

8. Ker višina tožničine terjatve v postopku ni bila sporna, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.