Appeal dismissed; court upheld damages calculation and allocated litigation costs equally due to unequal success share.

I. Pritožba tožene stranke proti odločitvi o glavni stvari se zavrne ter se sodba v točki II izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke proti odločitvi o stroških postopka se ugodi ter se odločitev sodišča o stroških v točki IV izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Merska enota, ki se je v sodni praksi uveljavila za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih, je povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji.

Okoliščina, da je tožnik založil stroške predujma za izvedenca, bi bila lahko odločilnega pomena za uporabo sekundarnega pravila iz 2. odstavka 154. člena ZPP, če bi bil delež uspeha med strankama približno enako porazdeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V tej odškodninski zadevi, ki je spor majhne vrednosti, je bila podlaga odškodninske obveznosti nesporna. Sodišče je tako odločalo le o višini pravičnega denarnega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo in v manjšem delu tudi o odškodnini za premoženjsko škodo. Presodilo je, da bi bila pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 946,14 EUR. ker pa je toženka 519,50 EUR že plačala, je s sodbo toženi stranki naložilo še, naj plača 426,64 EUR s pripadajočimi obrestmi. Glede stroškov je sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 551,35 EUR.

2. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Napada odločitev o stroških, glede odločitve o glavni stvari pa napada stališče sodišča prve stopnje, da prostovoljno plačane odškodnine ni valoriziralo. Glede stroškov trdi, da podlaga zahtevka ni bila sporna. Tožbeni zahtevek se je po umiku glasil na 1.742,52 EUR, tožnik pa je uspel le s 426,64 EUR. Izračun pokaže, da znaša tožnikov uspeh torej le 24,48% in ne 42%, kot je v razlogih navedlo sodišče. Sicer pa se pritožba ukvarja še s tem, da je sodišče neupravičeno priznalo toženki stroške bančne provizije.

3. Pritožnica se ne strinja s stališčem sodišča, da akontacije nesporne odškodnine ni treba valorizirati.

4. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Pritožba proti glavni stvari ni utemeljena, pritožba proti odločitvi o stroških pa je utemeljena.

O pritožbi tožene stranke proti glavni stvari:

6. Pritožnikova teza, da je treba nesporni del odškodnine, ki ga je tožena stranka plačala tožniku že 15. 11. 2012, valorizirati, je na abstraktni ravni pravilna. Tako je zato, ker je tožena stranka s tem del odškodnine plačala. Treba je ugotoviti, kolikšen delež je s tem plačala. Merska enota, ki se je v sodni praksi uveljavila za primerjanje zneskov odškodnin v različnih časovnih obdobjih, je povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Ko znesek odškodnine, odmerjen po cenah na dan sojenja, preračunamo v število mesečnih neto plač na ta isti dan (oziroma mesec), dobimo vrednost, ki omogoča primerjavo z odškodninskimi primeri iz drugih časovnih obdobij, ne glede na spremembe denarnih razmerij v Republiki Sloveniji. Ta merska enota pa po drugi strani omogoča tudi to, da ugotovimo kolikšen delež odškodnine je odgovorna oseba plačala z izplačilom nespornega dela odškodnine. Tudi ta plačana akontacija je namreč poravnana v drugačnih denarnih razmerah, kot veljajo v času izdaje sodbe.

7. Vendar se v obravnavani zadevi izkaže, da v konkretnem primeru ni prišlo do spremembe denarnih razmerij v škodo tožene stranke. Povprečna mesečna neto plača v mesecu novembru 2012 (ko je bil plačan nesporni del odškodnine) je znašala 1.035,00 EUR (Ur. l. RS, št. 8/2013). Povprečna mesečno neto plača v mesecu avgustu 2013, to je čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pa je povprečna mesečna neto plačala znašala 989,52 EUR (Ur. l. RS, št. 89/2013). Ker je tako, so cene po času izdaje sodbe in cene v času plačila nespornega dela odškodnine v grobem primerljive, nikakor pa morebitne spremembe niso v škodo tožene stranke.

8. Ker je tako, je kljub napačnim razlogom v izpodbijani sodbi, zakaj valorizacije ni treba opraviti, končni rezultat vendarle tak, da pritožbeno sodišče lahko ugotovi pravilno uporabo materialnega prava (179. člen OZ (1)).

O pritožbi tožene stranke proti stroškom postopka:

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik v resnici uspel zgolj s približno četrtino svojega tožbenega zahtevka in ne z dobrimi 40%, kot je navedlo sodišče prve stopnje.

10. V obeh primerih je sicer podan položaj deljenega uspeha, a vendar je ob pravilnem izračunu deleža tožnikov uspeh sorazmerno majhen. Primarno pravilo o stroškovni porazdelitvi v primeru deljenega uspeha je, da vsaka stranka krije svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP (2)). Če bi bila uporaba primarnega merila iz navedene določbe v konkretnem primeru nepravična, sodišče lahko uporabi sekundarno pravilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP ter upoštevaje vse okoliščine primera naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne ustrezen del stroškov. Takšna okoliščina v obravnavani zadevi bi lahko bila ta, da je ob sporu pravdnih strank glede višine zahtevka, bil tožnik tisti, ki je moral založiti predujem za stroške izvedenca. Vendar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča ta okoliščina v celoti izravnana s tem, da je tožnik postavil bistveno previsok zahtevek, zaradi česar so bili tudi pravdni stroški ustrezno višji. Okoliščina, da je tožnik založil stroške predujma za izvedenca, bi bila po presoji pritožbenega sodišča lahko odločilnega pomena za uporabo sekundarnega pravila in drugega odstavka 154. člena ZPP, če bi bil delež uspeha med strankama približno enako porazdeljen. Ker ni tako, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper odločitev o stroških ugodilo ter odločitev spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (materialnopravna podlaga je uporaba primarnega pravila iz drugega odstavka 154. člena ZPP). Procesno pooblastilo za poseg pritožbenega sodišča v stroškovno odločitev pa je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

O pritožbenih stroških:

11. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni določno opredelila. Ker je tako, ji pritožbeno sodišče pritožbenih stroškov ni priznalo.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe tega predpisa).