Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cp 1769/2014 ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.1769.2014.1 AI generated

Appeal dismissed; creditor must prove debtor's specific asset dissipation to secure temporary money claim order.

Case Number VSL sklep II Cp 1769/2014
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance court's refusal to issue a temporary order for securing a monetary claim. The appellant argued the debtor had no other assets besides the property already subject to enforcement, creating a risk of non-payment. The court ruled that merely stating the debtor lacks other assets is insufficient; the appellant must specifically allege and prove the debtor's active dissipation or hiding of assets to justify the order.

Legislator headnote

AI generated

365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; A temporary order for securing a monetary claim requires the applicant to allege and prove with probability the debtor's specific conduct regarding assets that would render the claim unenforceable.

Keywords

AI generated
temporary order monetary claim asset dissipation enforcement security burden of proof dissipation of assets ZPP article 365

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

[JEDRO]

Pri izkazu pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, mora predlagatelj zatrjevati in s stopnjo verjetnosti izkazati konkretno ravnanje dolžnika s svojim premoženjem, zaradi katerega bi bil lahko upnik izigran.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ker predlagateljica začasne odredbe ni verjetno izkazala nevarnosti, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka po odvetniku zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe določil materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da odločitev sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da toženi razen stanovanja, ki je predmet izvršilnega postopka, drugega premoženja nima in da potem, ko bo prejel denar od prodaje stanovanja v izvršilnem postopku, ne bo imela nikakršne možnosti, da bi prišla do poplačila svoje terjatve, saj toženi svojih dolgov sploh ne poravnava.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zmoten je materialnopravni zaključek pritožbe, da verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, zadostuje kot pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Tožeča stranka bi morala trditi in dokazati ravnanje toženca, ki kaže na to, da se izogiba bodočemu plačilu terjatve, ali pa dokazati, zakaj začasna odredbe toženi stranki ne more škodovati. Trditve predlagatelja, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, namreč ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Pri izkazu pogojev za izdajo začasne odredbe, za zavarovanje denarne terjatve, mora namreč predlagatelj zatrjevati in s stopnjo verjetnosti izkazati konkretno ravnanje dolžnika (tožene stranke) z njegovim premoženjem zaradi katerega bi bil lahko upnik (tožeča stranka) izigran. Kaj takšnega pa tožeča stranka ni zatrjevala in še manj dokazala, zato njen predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni utemeljen in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

5. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato na podlagi določila 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.