Appeal dismissed; bankruptcy costs borne by creditor due to lack of insolvency and procedural rules.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's order for the creditor to pay bankruptcy proceedings costs. The creditor argued for cost reimbursement, but the court found the debtor was not insolvent and the creditor's claim was unfounded. Consequently, the court ruled that under specific bankruptcy statutes, the creditor must bear their own participation costs when the underlying claim is not supported by insolvency.
Legislator headnote
AI generatedZFPPIPP 129. člen; ZPP 154. člen: In bankruptcy proceedings, costs are generally borne by the applicant themselves if the debtor is not insolvent, and cost allocation cannot rely on the principle of logical application of general civil procedure rules.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
1. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku potrdi.
2. Upnik sam nosi pritožbene stroške.
[JEDRO]
Zaradi specifične narave stečajnega postopka v teh postopkih načeloma ni mogoče določiti, katera stranka je v postopku uspela, kot je to mogoče storiti v pravdnem postopku. Zaradi tega je mogoče pritrditi pritožbenemu opozorilu, da odločitve o povrnitvi stroškov stečajnega postopka v stečajnem postopku praviloma ni mogoče opreti na smiselno uporabo določb 154. člena ZPP. K pravilnosti takšnega stališča napotuje tudi določba 129. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnico ter upniku naložilo plačilo dolžničinih stroškov postopka v višini 472,14 EUR.
2. Zoper navedeni sklep se je v stroškovnem delu pravočasno pritožil upnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa in priglasil stroške pritožbenega postopka.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Zaradi specifične narave stečajnega postopka v teh postopkih načeloma ni mogoče določiti, katera stranka je v postopku uspela, kot je to mogoče storiti v pravdnem postopku. Zaradi tega je mogoče pritrditi pritožbenemu opozorilu, da odločitve o povrnitvi stroškov stečajnega postopka v stečajnem postopku praviloma ni mogoče opreti na smiselno uporabo določb 154. člena ZPP. K pravilnosti takšnega stališča napotuje tudi določba 129. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti (upoštevajoč slednje je zato nepravilno stališče pritožnika, da bi sodišče prve stopnje stroške moralo priznati njemu in jih naložiti v plačilo dolžnici, ne pa obratno).
5. Temeljno načelo, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov je, da nosi stroške tista stranka, ki jih je povzročila. Dejstvo, da je upnik vložil predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico zato, da bi dosegel poplačilo svoje terjatve, ne more biti razlog, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje dolžnici naložilo plačilo upnikovih stroškov. Ne le, da po določbi 129. člena ZFPPIPP vsak upnik pokriva svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti, tudi sicer dejstvo, da je dolžnica (šele) v tem postopku plačala upnikovo terjatev, ne more biti utemeljen razlog, da je upnik vložil predmetni predlog, namesto da bi poplačilo svoje terjatve dosegel na drug način, kot s predlogom za začetek stečajnega postopka. Pravni interes po sodni intervenciji oziroma sodnem posegu v določeno pravno razmerje je izkazan v primeru, če bi s sodno intervencijo predlagatelj začetka postopka lahko dosegel drugačen / boljši pravni položaj kot sicer, čeprav načeloma ni podlage, da bi se upniku omejilo izbiro o tem, katero pravno pot bo izbral za uveljavljanje svoje terjatve. Toda v primeru, kakršen je predmetni, ko je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka, predloga pa ni umaknil po tem, ko je dobil svojo terjatev plačano, ne more biti razlog, da bi mu bila dolžnica dolžna povrniti stroške postopka.
6. Ne glede na načelno stališče glede smiselne uporabe določb ZPP glede povračila stroškov v stečajnem postopku, pa višje sodišče v konkretnem primeru kot pravilno potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki je upniku naložilo plačilo dolžničinih stroškov postopka. Upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico namreč ni bil utemeljen: že sodišče prve stopnje je ugotovilo (in obrazložilo), da dolžnica ni insolventna (prvi odstavek 239. člena ZFPPIPP v zvezi s 383. členom ZFPPIPP). Tega upnik v pritožbi ne izpodbija, zaradi česar je v konkretnem primeru mogoče govoriti o upnikovem neuspehu, ki ima za posledico povračilo dolžničinih stroškov postopka.
7. Upnik s pritožbenimi razlogi torej ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).