Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep Cst 207/2014 ECLI:SI:VSLJ:2014:CST.207.2014 AI generated

Appeal granted; appealant bank notified to file claim action instead of enforcement title claim.

Case Number VSL sklep Cst 207/2014
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court granted the appeal against a first-instance decision regarding the examination of claims and separation rights in bankruptcy proceedings. The bank argued it should be notified to file a claim action, but the lower court had incorrectly directed it to file an enforcement title claim. The court ruled that because the bank's claim was not based on an enforcement title, the correct procedure under the Bankruptcy Act required notification to file a claim action to establish the debt and separation right.

Legislator headnote

AI generated

ZFPPIPP 300. člen; 305. člen: When a creditor's claim is not based on an enforcement title, the court must notify the creditor to file a claim action rather than a claim for enforcement.

Keywords

AI generated
bankruptcy proceedings separation rights enforcement title claim action notary deed judicial review creditor notification

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani dopolnilni sklep spremeni tako, da se sklep o o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 13.2.2014 dopolni tako, da se v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 12.2.2014, ki je sestavni del navedenega sklepa in je bil objavljen hkrati z objavo sklepa o preizkusu terjatev, upnika N. d.d. napoti, da mora v enem mesecu po objavi sklepa višjega sodišča Cst 207/2014 vložiti tožbo za ugotovitev obstoja svoje terjatve in ločitvene pravice.

[JEDRO]

Iz prijave terjatve višje sodišče ugotavlja, da banka svoje terjatve in ločitvene pravice ni prijavila kot judikatne, torej kot terjatve in ločitvene pravice, temelječe na izvršilnem naslovu. Prav tako pa tudi iz predloženega notarskega zapisa SV 1921/2011 ne izhaja, da bi imel ta notarski zapis lastnost izvršilnega naslova, saj v njem ni izjave dolžnika, da soglaša z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dopolnilnim sklepom sklep o o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 13.2.2014 dopolnilo tako, da se v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 12.2.2014, ki je sestavni del navedenega sklepa in je bil objavljen hkrati z objavo tega sklepa, upnika A. d.o.o. napoti, da mora v enem mesecu po objavi dopolnilnega sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje na vložitev tožbe napotiti upnika N. banka d.d., saj njegova terjatev in ločitvena pravica ne temeljita na izvršilnem naslovu.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz prijave terjatve upnika N. d.d. (v nadaljevanju banka) je razvidno, da je banka sklenila kreditno pogodbo s kreditojemalcem F. d.d., z dodatkom št. 10 pa sta se dogovorila (med drugim) za dodatno zavarovanje terjatve tako, da bo stečajni dolžnik v korist banke odstopil v zavarovanje terjatev, ki jih je ta imela do kreditojemalca, svoje terjatve do družbe A. d.o.o. (dolžnik stečajnega dolžnika, ki je tudi upnik v stečajnem postopku in ki je prerekal terjatev in ločitveno pravico banke). Banka je v prijavi terjatve tudi navedla, da sta s stečajnim dolžnikom sklenila Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje št. 3087/T07-11 dne 10.10.2011, to pogodbo pa sta pri notarju potrdila v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 1921/11.

5. Iz prijave terjatve višje sodišče ugotavlja, da banka svoje terjatve in ločitvene pravice ni prijavila kot judikatne, torej kot terjatve in ločitvene pravice, temelječe na izvršilnem naslovu. Prav tako pa tudi iz predloženega notarskega zapisa SV 1921/2011 ne izhaja, da bi imel ta notarski zapis lastnost izvršilnega naslova, saj v njem ni izjave dolžnika, da soglaša z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa (primerjaj 1. odstavek 20.a člena ZIZ). Ta notarski zapis tako predstavlja le javno listino, ne pa izvršilnega naslova.

6. Ker tako niti banka sama ni trdila, da bi njena terjatev in ločitvena pravica do stečajnega dolžnika nastala na podlagi izvršilnega naslova, pri čemer tudi iz predloženega notarskega zapisa ne izhaja, da bi šlo za izvršilni naslov, bi moralo sodišče prve stopnje pri napotitvi na ustrezen postopek upoštevati določila 300. in 305. člena ZFPPIPP in ne 302. in 308. člena ZFPPIPP. V skladu s 300. in 305. členom ZFPPIPP pa se na vložitev tožbe za ugotovitev prerekane terjatve in na ugotovitev obstoja ločitvene pravice napoti upnika, katerega terjatev je prerekana.

7. Glede na navedeno je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je na pravdo napotilo banko – torej upnika, katerega terjatev je prerekana (3 točka 365. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).