Supreme Court rules Labor Court lacked jurisdiction over unpaid work post-employment termination.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia ruled that the Labor and Social Court in Ljubljane was not the competent court for the plaintiff's claim. The material facts show the employment relationship ended on November 1, 2011, meaning the claim for unpaid work from late 2011 to early 2012 was a civil property dispute rather than a labor law matter. The court held that the Labor Court's failure to declare itself incompetent at the start of the hearing violated the principle of continuous jurisdictional oversight, thereby transferring the case to the District Court in Celje.
Legislator headnote
AI generatedZPP 19. odst. 1; ZPP 19. odst. 2: A court must continuously monitor its own jurisdiction during proceedings, and a labor court cannot declare itself incompetent for matters falling under the jurisdiction of a district court without prior examination of the defendant's objection.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Celju.
[JEDRO]
Po določbi prvega odstavka 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Postopanje v nasprotju s to določbo je opredeljeno kot kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izjema je določena za okrožno sodišče, ki se lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča samo ob predhodnem preizkusu tožbe, na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa do razpisa glavne obravnave (drugi odstavek 19. člena ZPP). Ta izjema se nanaša le na razmerje med okrožnim in okrajnim sodiščem kot sodiščema splošne pristojnosti in ne na razmerje med sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Dne 19. 4. 2012 je tožnik pri Delovnem in socialnem sodiščem v Ljubljani vložil tožbo zaradi plačila neizplačanih plač od septembra 2011 do 15. februarja 2012. V odgovoru na tožbo je tožena stranka med drugim navedla, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ga odjavila z dnem 4. 11. 2011. Na obravnavi dne 13. 6. 2014 je bilo nesporno ugotovljeno, da mu je delno razmerje pri toženi stranki prenehalo že s 1. 11. 2011. Ker od tega dne ni bil več v delovnem razmerju, je do konca spornega obdobja zahteval le plačilo za opravljeno delo.
2. Sodišče prve stopnje se je s sklepom I Pd 506/2012-13 z dne 13. 6. 2014 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o delu zahtevka za plačilo dela v času od 2. 11. 2011 do 15. 2. 2012 ter po pravnomočnosti tega sklepa zadevo (v tem obsegu) odstopilo Okrajnemu sodišču v Celju. Štelo je, da glede plačila v času od 2. 11. 2011 do 15. 2. 2012 ne gre za delovni, temveč civilni spor. Glede na vrednost spora je za odločanje pristojno okrajno sodišče.
3. Okrajno sodišče pristojnosti ne sprejema, vendar ne iz razloga, ker ne bi šlo za civilno zadevo, temveč iz razloga po drugem odstavku 19. člena Zakona o
pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Delovno sodišče naj ne bi ravnalo v skladu s to določbo, saj se je izreklo za stvarno nepristojno šele na prvem naroku za glavno obravnavo, kar naj bi bilo prepozno.
4. Za odločanje v sporu med strankama, ki se nanaša na zahtevek za plačilo v času 2. 11. 2011 do 15. 2. 2012 je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Celju.
5. Po določbi b. točke prvega odstavka 5.člena Zakona o delovnih in socialnih
sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki.
6. Ker tožnik od 2. 11. 2011 ni bil več v delovnem razmerju, tudi glede zahtevka za plačilo za opravljeno delo (torej ne za plačilo plače ali drugega prejemka iz
delovnega razmerja), ne gre več za odločanje o pravicah, obveznostih in
odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, temveč za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku.
7. Po določbi prvega odstavka 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Postopanje v nasprotju s to določbo je opredeljeno kot kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izjema je določena za okrožno sodišče, ki se lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča samo ob predhodnem preizkusu tožbe, na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa do razpisa glavne obravnave (drugi odstavek 19. člena ZPP). Ta izjema se nanaša le na razmerje med okrožnim in okrajnim sodiščem kot sodiščema splošne pristojnosti in ne na razmerje med sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči. Na drugačno presojo torej ne vpliva dejstvo, da ima Delovno in socialno sodišče v Ljubljani položaj okrožnega sodišča (98. člen Zakona o sodiščih).
8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje o tem sporu stvarno pristojno Okrajno sodišče v Celju (25. člen ZPP).