Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep III Ip 3256/2014 ECLI:SI:VSLJ:2014:III.IP.3256.2014 AI generated

Appeal partially allowed; execution on trust documents against debtor in bankruptcy rejected due to lack of enforcement title.

Case Number VSL sklep III Ip 3256/2014
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The higher court partially allowed the appeal, ordering the lower court to reject the execution request against a debtor in bankruptcy. The creditor argued that the request should be allowed because the claims were bankruptcy-related costs, but the court found the lower court's procedural handling flawed. The court ruled that while bankruptcy costs can be enforced, the creditor lacked an enforcement title since they relied on trust documents rather than a court judgment or administrative decision, making the execution inadmissible.

Legislator headnote

AI generated

131. člen ZFPPIPP; 338. člen ZPP: Execution against a debtor in bankruptcy is permitted only via enforcement title or specific exceptions; requests based solely on trust documents for bankruptcy costs lack the necessary enforcement title and must be rejected, not merely denied.

Keywords

AI generated
bankruptcy execution enforcement title trust documents bankruptcy costs procedural prerequisites ZFPPIPP ZPP

Cited Legislation

AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se predlog za izvršbo za dolžnika V., d.d. - v stečaju, z dne 7.5.2014 zavrže.

Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pri odločanju o dovolitvi izvršbe ni bistveno le to, ali gre za stroške stečajnega postopka, ampak tudi, ali ima upnik zanje izvršilni naslov. Ker je upnik predlagal izvršbo na podlagi verodostojnih listin in ne na podlagi izvršilnega naslova, že zaradi tega razloga niso podani pogoji za izjemo, po kateri bi bilo zoper dolžnika v stečaju mogoče dovoliti izvršbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep vlaga upnik po pooblaščencu pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter predlaga, da višje sodišče sklep spremeni in dovoli predlagano izvršbo oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Stališče sodišča je materialnopravno zmotno. V konkretnem primeru dolžnik izterjuje terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, kar je razvidno že iz samega predloga za izvršbo, kjer je razviden datum verodostojne listine ter zapadlosti. Stečajni postopek zoper V., d.d., se je začel 6.10.2010, terjatve, ki se vtožujejo, pa so nastale in zapadle v letu 2013 in 2014. Gre za stroške stečajnega postopka, kakor jih opredeljuje 3. oziroma 9. točka drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Odločitev sodišča je preuranjena. Sodišče je odločilo, ne da bi sploh ugotavljalo pravnorelevantna dejstva, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugi odstavek 131. člena ZFPPIPP sam določa izjeme od prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP in sicer določa, da se prvi odstavek ne uporablja za izvršbo na podlagi sodne odločbe izdane o zahtevku, katerega predlog je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Podobno določa zakon za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka tudi za zavarovanje. Sodišče bi moralo predlog za izvršbo vročiti v odgovor dolžniku, ki bi lahko v ugovoru zoper sklep uveljavljal, da v konkretnem primeru ne gre za terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka. Sicer pa bi moralo predlog za izvršbo zavreči in ne zavrniti, če misli, da niti niso podane procesne predpostavke. Zavrnitev predloga predpostavlja vsebinsko presojo utemeljenosti terjatve in učinke pravnomočnosti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V konkretnem primeru bi moralo sodišče prve stopnje, ko se je sicer pravilno oprlo na uporabo 131. člena Zakona o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti (ZFPPIPP), ki v konkretnem primeru ne dovoljuje izdaje sklepa o izvršbi in zavarovanju, predlog za izvršbo zavreči in ne zavrniti.

5. Iz predloga za izvršbo upnika z dne 7.5.2014 namreč izhaja, da dolžnik ni vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ampak na podlagi verodostojne listine. Iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa ne izhaja le zahtevek za dovolitev izvršbe, ampak tudi dajatveni zahtevek. Posledično morebitni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vsebuje zgolj sklep o dovolitvi izvršbe, ampak tudi dajatveni del. Nalog, ki ga izda sodišče v sklepu o izvršbi, da mora dolžnik plačati terjatev (četrti odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), je po svoji naravi enak vsebini plačilnega naloga po določbi 431. člena Zakona o pravdnem postopku. Kolikor sodišče predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine torej v celoti zavrne, tudi vsebinsko odloči o dajatvenem delu zahtevka.

6. Glede na to, da tudi v pritožbenem postopku ni sporno, da upnik izterjuje terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka in ki se sicer v stečajnem postopku plačajo kot strošek postopka, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tak predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni dovoljen. Prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP namreč določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. V drugem odstavku pa so predvidene izjeme, ko je po začetku stečajnega postopka proti dolžniku vendarle mogoče izdati sklep o izvršbi, med drugim na podlagi sodnih odločb izdanih v zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilnih naslovov, izdanih v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznosti, ki se v stečajnem postopku plačajo kot strošek postopka. Glede na tako določbo pa pri odločanju o dovolitvi izvršbe v konkretnem primeru ni bistveno le to, ali gre za strošek stečajnega postopka, ampak tudi ali ima upnik zanje izvršilni naslov, kot je navedeno v 3. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Ker je pritožnik predlagal izvršbo na podlagi verodostojnih listin in ne na podlagi izvršilnega naslova, to pomeni, da že zaradi tega razloga niso podani pogoji za izjemo, po kateri bi bilo sicer zoper dolžnika v stečaju mogoče dovoliti izvršbo. Zato izvršba ni dovoljena. Manjka torej procesna predpostavka za vodenje izvršbe, predlog pa je posledično potrebno zavreči in ne zavrniti.

7. Glede na navedeno je bilo odločiti kot v izreku tega sklepa (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Upnik sam krije stroške pritožbe v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ. Le ta določa, da je dolžnik dolžan povrniti upniku tiste stroške, ki so potrebni za izvršbo. V konkretnem primeru izvršba ni dovoljena, zato tudi upnik nima pravice do povračila stroškov.