Administrative court dismisses appeal against rejection of residence permit application due to pending prior proceedings.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

O tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje je bilo že odločeno z odločbo št. 214-28/2013 dne 21. 2. 2013. Ker se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katera se opira zahtevek, nista spremenila, je tožena stranka predmetno tožnikovo vlogo pravilno zavrgla na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Izola (v nadaljevanju organ prve stopnje) dne 2. 4. 2013 zavrgla zahtevek A.A. (v nadaljevanju tožnik) državljana Makedonije za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela. Navedeni sklep je organ prve stopnje izdal na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v vlogi z dne 1. 3. 2013 ni ustrezno označil ali želi podaljšanje oziroma izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in dela po 37. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2). Po tem, ko je bilo tožniku pojasnjeno, da je za odločanje o takšni vlogi pristojno Veleposlaništvo Republike Slovenije v državi katere državljan je in da je bila njegova vloga z dne 15. 1. 2013 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje že zavržena (na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUP) z odločbo št. 214-28/2013 dne 21. 2. 2013, ki še ni dokončna ter, da je bila njegova vloga z dne 12. 3. 2012 za podaljšanje dovoljenja zavrnjena z odločbo št. 214-253/2013, ki je postala dokončna dne 4. 3. 2013, je tožnik vztrajal pri svoji vlogi z dne 1. 3. 2013 in zahteval izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Na podlagi navedenih podatkov je organ prve stopnje tožnikovo vlogo zavrgel na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP, po katerem organ zadevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je že bilo o njej pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Po navedenem dololočilu ravna organ tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenil.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je organ prve stopnje zavrgel s sklepom št. 214-125/2013 z dne 25. 4. 2013.

Tožnik v tožbi navaja okoliščine in dejstva, ki se nanašajo na njegovo zadevo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in s tem v zvezi predlaga zaslišanje strank in vpogled v spis tega sodišča, opr. št. III U 73/2013-6. Ne strinja se s stališčem organa prve stopnje, da za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, ni ligitimiran. Smiselno sodišču predlaga naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v skladu z določbo drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko presojalo pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je tožena stranka zavrgla tožnikovo vlogo z dne 1. 3. 2013 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in dela po 37. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2).

Na podlagi ugotovitev izpodbijanega sklepa, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni zakon. V postopku izdaje izpodbijanega sklepa pa tudi niso bila kršena pravila upravnega postopka. Sodišče zato v celoti sledi razlogom, s katerimi je tožena stranka utemeljila zavrženje tožnikove vloge z dne 1. 3. 2013. Zato razlogov za svojo odločitev sodišče ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

V obravnavani zadevi za tožnika ni sporno, da je vztrajal pri svoji vlogi z dne 1. 3. 2013 tudi po tem, ko mu je bilo pojasnjeno, da je o njegovih vlogah za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje organ prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa že odločal. To pa pomeni, da so bili za izdajo sklepa o zavrženju vloge izpolnjeni pogoji določeni v četrtem odstavku 129. člena ZUP, na katerem temelji tudi izpodbijani sklep. Prav tako tudi ni sporno dejstvo, da je tožnik zahteval izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in dela po 37. členu ZTuj-2. Ker po določbi tretjega odstavka 87. člena ZTuj-2 pritožba v zadevah izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje v zadevah iz 37. člena ZTuj-2 ni dovoljena je tudi v tem delu neutemeljen tožbeni očitek glede tožnikove pravice do pritožbe.

Ostale tožbene navedbe pa se na izpodbijani sklep ne nanašajo in zato na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati.

Sodišče je glede na vse navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.