Administrative court dismissed appeal, ruling a farmer owning land separated by a road qualifies as a border farmer under ZKZ.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

V zvezi z razlago pojma kmeta mejaša je v upravno sodni praksi sprejeto stališče, da je to tudi kmet, ki je lastnik zemljišča, ki je ločeno od zemljišča, ki je predmet prodaje, zgolj s cesto oz. potjo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo in sklepom je Upravna enota Radlje ob Dravi v postopku odobritve pravnega posla združila zahtevke A.A., B.B., C.C. in D.D. ter E.E. v en postopek (1. točka izreka); odobrila pravni posel sklenjen med F.F. kot prodajalko in A.A. kot kupcem za parcelo št. 232/0 k.o. ... (2. in 3. točka izreka); zavrnila zahteve za odobritev pravnega posla sprejemnikov ponudbe B.B., C.C. in D.D. ter E.E. (4., 5. in 6. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da so sprejemniki ponudbe C.C. in D.D. ter E.E. v zvezi s prodajo kmetijskega zemljišča uveljavljali prednostno pravico kot drug kmet, B.B. kot zakupnik zemljišča, ki je naprodaj ter A.A. kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Vsi sprejemniki ponudbe imajo odločbo o priznanem statusu kmeta. A.A. je solastnik do 2/3 parc. št. 148/3 k.o. .... Med parcelo, ki je predmet prodaje in parcelo, katere solastnik je A.A., poteka lokalna cesta parc. št. 436/2, vendar zgolj zaradi tega parceli ne izgubita lastnosti sosednjih zemljišč. Za zemljišča, ki mejijo druga na drugo (tako imenovana sosednja zemljišča) je namreč mogoče šteti zemljišča, ki so prostorsko povezana ter sorodna tudi po namenski rabi. Iz podatkov je razvidno, da sta obe parceli po namenski rabi njivi in sta prostorsko povezani. Prednostno pravico po 2. točki prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) ima zato A.A. saj je kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Ostali sprejemniki ponudbe pa se štejejo kot upravičenci po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo ter potrdila razlago prvostopnega organa, da se za mejaša šteje tudi lastnik zemljišča, ki je od zemljišča, ki je na prodaj, ločeno zgolj z javno potjo. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 657/2008. Zavrnila je tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da njegova zemljišča obkrožajo parcelo, ki je predmet prodaje, ker lastnik mejnih zemljišč ni tožnik, temveč njegov sin, ki pa ni sprejel ponudbe za nakup obravnavane parcele.

Tožnik v tožbi navaja, da tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, ker je odločba nezakonita in napačna. Poziva sodišče, naj se dosledno upošteva Zakon o kmetijskih zemljiščih. Meni, da ima prednost pri nakupu sporne parcele, ker je sam lastnik pac. št. 230, parc. št. 238/1 pa ima v lasti njegov sin. Navedeno dokazuje s sodbo Okrajnega sodišča Slovenj Gradec št. P 284/2009. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Prodajalka F.F. po pooblaščencu v odgovoru na tožbo odgovarja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Lastnik parc. 230 k.o. ... ni tožnik, temveč njegov sin, ta pa ni oddal sprejema ponudbe.

Tožba ni utemeljena.

ZKZ v 23. členu določa vrstni red predkupnih upravičencev in sicer po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija; 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. V zvezi z razlago pojma kmeta mejaša je bila v upravno sodni praksi že sprejeta razlaga, da je to tudi kmet, ki je lastnik zemljišča, ki je ločeno od zemljišča, ki je predmet prodaje, zgolj s cesto oz. potjo (sodba Upravnega sodišča U 658/2007 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 657/2008). Pri navedeni razlagi sta sodišči upoštevali namen zakonodajalca pri prometu s kmetijskimi zemljišči, ki je v varovanju kmetijskih zemljišč in zaokrožanju kmetijskih gospodarstev zaradi bolj ekonomične obdelave. Pri tem je treba upoštevati namembnost rabe zemljišč, ter da javna pot, ki ločuje zemljišča, omogoča prehod in služi uporabi in izkoriščanju zemljišč. V konkretnem primeru sta obe zemljišči, to je zemljišče, ki je predmet prodaje in zemljišče sprejemnika ponudbe A.A., njivi, ki sta ločeni le s potjo, ki omogoča dostop in obdelavo obeh kmetijskih zemljišč, kakor tudi drugih, ki ležijo ob poti. Glede na konkretne okoliščine primera je torej sprejemnika ponudbe A.A. šteti kot kmeta mejaša, zato je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno uporabil materialno pravo, to je določbo 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ.

Ugovor tožnika, da tudi sam izpolnjuje navedeni pogoj, nima podlage v podatkih spisa. Tožnik je sam v pritožbi zapisal, da je lastnik parcele 230 k.o. ... njegov sin F.F., navedeno pa izhaja tudi iz podatkov zemljiške knjige. Tako je njegova trditev protispisna, saj je tudi po sodbi P 284/2009 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, zemljiško knjižni lastnik navedene parcele še vedno F.F. Ne glede na to, pa sodišče ugotavlja, da tožnik v vlogi za odobritev pravnega posla niti ni uveljavljal prednostne pravice kot kmet mejaš, temveč kot drug kmet (4. točka 23. člena ZKZ), zato tudi sicer ne bi mogel biti uspešen z navedenim tožbenim ugovorom.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).