Court dismisses tax appeal, ruling inheritance tax liability begins on the effective date of the will's legal force.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Z vidika davčnih predpisov se šteje, da dediči pridobijo zapuščino z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Dravograd pri zavezanki ugotovil osnovo za odmero davka na dediščino v višini 41.348,80 EUR in odmeril davek na dediščino od osnove 10.000,00 EUR po stopnji 12 % v znesku 1.200,00 EUR in od osnove 31.164,30 EUR po stopnji 16 % v znesku 4.986,29 EUR. Odmerjeni davek v skupnem znesku 6.186,29 EUR moral biti plačan v 30 dneh.

V obrazložitvi navaja, da je iz sklepa o dedovanju razvidno, da je tožnica zapustnikova svakinja, ki podeduje nepremičnine, denarna sredstva in osebni avtomobil. V nadaljevanju se sklicuje na Zakon o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) oziroma njegov 3., 5. in 12. člen. Pojasnjuje, da je zavezanko tudi povabil, da sodeluje v postopku odmere davka na dediščine in darila, na kar se je zavezanka odzvala. Navaja še, da je v postopku ugotavljanja davčne osnove in plačila stroškov zapuščine ugotovil relevantna dejstva.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-11-49/2012-2 z dne 8. 5. 2013 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V razlogih za odločitev navaja, da je v konkretni zadevi davčni organ na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. D 20/2009 z dne 17. 2. 2012, ki je postal pravnomočen 17. 4. 2012, izvedel postopek odmere davka na dediščine in darila, kot to določa ZDDD. Pritožnica je zavezanka za davek, ker je podedovala premoženje, ki je zapadlo v obdavčitev na podlagi določb omenjenega zakona.

Pravilnost in zakonitost odmere davka na dediščine je tudi v konkretni zadevi potrebno presojati iz vidika obstoječe zakonske podlage. Šesti člen ZDDD nesporno veže nastanek davčne obveznosti na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. To pomeni, da so s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju izpolnjeni pogoji za začetek postopka odmere davka na dediščine in darila. Bistvena dejstva so ugotovljena v sklepu o dedovanju in po nastopu pravnomočnosti davčni organ uradoma uvede postopek odmere davka na dediščine in darila za premoženje, pridobljeno z dedovanjem v obsegu, kot ga ugotovi v zapuščinskem postopku pristojno sodišče. Pri tem se sklicuje na 14.

člen ZDDD. Za odmero davka so tako pomembni podatki o premoženju iz pravnomočnega sklepa dedovanja. Davčni organ tako ne more ugotavljati pravnih dejstev glede prehoda premoženja mimo ugotovitev sodišča, ki so podane v sklepu o dedovanju. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožnici še pojasnjuje, da davčni organ nima zakonske podlage za zadržanje postopka odmere davka oziroma odlog plačila davka do rešitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je pri Vrhovnem državnem tožilstvu v zvezi z izvedenim zapuščinskim postopkom vložila pritožnica.

V kolikor se bodo v kasnejših sodnih postopkih izkazale ugotovitve iz pravnomočnega sklepa o dedovanju za nepravilne ali netočne in bodo z ustreznimi sodnimi odločbami popravljene, bo tak sodni akt lahko podlaga za obnovo postopka odmere davka na dediščine in darila. Meni, da davčnemu organu v konkretni zadevi ni mogoče očitati niti napačno ugotovljenega dejanskega stanja, niti napačne uporabe materialnega prava. Prav tako je bil postopek voden v skladu s procesnimi standardi davčnega postopka. Niti ZDDD niti Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pa ne podajata zakonske podlage za odlog plačila davka do odločitve sodišča v zvezi z zapuščinskim postopkom.

Odlog plačila je vezan le na morebitno socialno ogroženost zavezanca za plačilo davka. Davčni organ lahko po uradni dolžnosti tudi zadrži postopek izvršbe do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo v skladu z 87. členom ZDavP-2, kar pa v konkretni zadevi ni pravni interes, ki ga želi doseči pritožnica.

Tožnica vlaga tožbo, v kateri navaja, da je davčna obremenitev na nepremičnine zanjo nezakonita, saj ni bila dedinja po oporoki oziroma notarskem zapisu zapustnika. Ker je vse že predhodno pojasnila meni, da ni potrebe, da zadeve še dodatno opiše. Sodišču zato predlaga naj izpodbijano odločbo smiselno odpravi oziroma odloči tako, da ji po njenem nezakonito naloženega davka v višini 6.200,00 EUR, ne bo potrebno plačati.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja na svojem stališču in meni, da davek, ki ga je naložila tožena stranka, ne ustreza dedovanju, ki ga je bila deležna na podlagi oporoke po zapustniku.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno. V zadevi je odločilo po sodnici posameznici, saj upravni spor izpolnjuje pogoje iz 1. in 3. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 3. člena ZDDD je davčni zavezanec fizična ali pravna oseba, ki prejmejo premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja. Tudi po presoji sodišča določba 6. člena ZDDD veže nastanek davčne obveznosti na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Z vidika davčnih predpisov se po presoji sodišča šteje, da dediči pridobijo zapuščino z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Za odmero davka na dediščine in darila je tako pomembno, kdaj je nastala davčna obveznost za plačilo davka na dediščino. Vrednost podedovanega premoženja se ugotavlja v skladu s 5. členom ZDDD, kar je bilo v postopku upoštevano in tudi pojasnjeno. Tožnica pa razen pavšalnih navedb, konkretnih ugovorov ni podala niti v davčnem postopku, niti kasneje. Iz prvostopne odločbe tudi izhaja, da je vrednost podedovanega premičnega in nepremičnega premoženja bilo ugotovljeno z zapisnikom št. DT 4222-2545/2012-3-21-160-00 z dne 21. 5. 2012, na katerega pa zavezanka ni imela pripomb.

V ostalem se sodišče s pravilnimi ugotovitvami prvo in drugostopnega organa strinja. Zato se sodišče nanje in v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim, na razloge sklicuje in jih v sodbi v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.