Supreme Court dismisses appeal against detention order due to high recidivism risk and failure of lesser measures.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Preiskovalna sodnica je zoper osumljenca odredila pripor, saj je utemeljeno zaključila, da milejši ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi zaradi osebnih lastnosti osumljenca ne bi zagotovil varnosti oškodovank. Tak ukrep namreč terja sodelovanje osumljenca, njegovo voljo in odločitev, da ne bo nasilen. Osumljenca pa od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj niso odvrnili niti izdani plačilni nalogi zaradi kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru niti izrečene prepovedi približevanja oškodovankama.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor zoper osumljenega S. P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik 26. 9. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da v sklepu o odreditvi pripora ponovitvena nevarnost osumljenca in neogibna potrebnost pripora nista obrazloženi. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani pravnomočen sklep o odreditvi pripora razveljavi in pripor odpravi, podredno pa, da izpodbijani pravnomočen sklep razveljavi in spremeni tako, da pripor nadomesti z milejšim omejevalnim ukrepom, in sicer prepovedjo približevanja določenemu kraju ali osebi.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril 10. 10. 2014, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Sodišče je v sklepu o odreditvi pripora utemeljilo tako ponovitveno nevarnost osumljenca kot tudi neogibno potrebnost pripora za varstvo oškodovanke. Poleg tega zahteva uveljavlja nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi na odgovor ponavlja navedbe iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

B. 5. Po določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti zoper obdolženca, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, in če teža kaznivega dejanja, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 196/2007 z dne 31. 5. 2007 presodilo, da se glede na takšno zakonsko besedilo za odreditev in tudi podaljšanje pripora zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Sodišče glede na zbrane podatke in dokaze ugotovi, katere okoliščine so podane, in presodi, katere so odločilne v zvezi z ugotavljanjem obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča izhajajo te okoliščine tako iz sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora kot sklepa senata, ki je odločal o pritožbi zagovornika. Med objektivnimi okoliščinami je preiskovalna sodnica izpostavila težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Osumljenec je namreč utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen zapora do petih let in ki vsebuje elemente nasilja. Gre za dalj časa trajajoče nasilno ravnanje osumljenca zoper dve oškodovanki. Njegovo nasilje se je stopnjevalo in preraslo v hudo fizično nasilje, ki ga je osumljenec pod vplivom alkohola zmožen izvajati več dni zaporedoma oziroma več ur nepretrgoma. Ob zadnjem nasilnem ravnanju je oškodovanko R. Š. tudi telesno poškodoval. Preiskovalna sodnica se je opredelila tudi do subjektivnih okoliščin. Osumljenec uživa alkoholne pijače, ki njegovo nasilje še potencirajo ter zmanjšujejo presojo njegovih ravnanj. Od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj ga niso odvrnili niti izdani plačilni nalogi zaradi kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru niti izrečene prepovedi približevanja oškodovankama R. Š. in K. L. Osumljenec je bil že večkrat spoznan za krivega več kaznivih dejanj. Vse navedeno kaže na resno, konkretno in realno ponovitveno nevarnost oziroma bojazen, da bo osumljenec v primeru izpustitve na prostost z izvajanjem kaznivih dejanj nadaljeval.

7. Poleg obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ter okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi še, ali je ukrep, upoštevajoč načelo sorazmernosti, neogibno potreben za varnost ljudi. Sodišče je tudi na podlagi okoliščin, s katerimi je utemeljilo ponovitveno nevarnost pri osumljencu, presodilo, da je pripor edini primeren omejevalni ukrep, ki bo osumljencu preprečil ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj, in da ni mogoče uporabiti milejšega omejevalnega ukrepa. Preiskovalna sodnica je presodila, da osumljenec že do sedaj izrečenih ukrepov prepovedi približevanja ni razumel pravilno, saj mu nista bila izrečena, da le začasno preneha z nasilnimi ravnanji zoper oškodovanko, temveč zato, da bi o dejanjih razmislil in z nasiljem prenehal. Kljub temu, da je oškodovankama obljubil, da bo z nasiljem prenehal, je z njim nadaljeval že nekaj dni po poteku prepovedi približevanja in ga še stopnjeval. Zato je preiskovalna sodnica po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključila, da milejši ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi zaradi osebnih lastnosti osumljenca ne bi zagotovil varnosti oškodovank. Tak ukrep namreč terja sodelovanje osumljenca, njegovo voljo in odločitev, da ne bo nasilen. Na podlagi teh ugotovitev je preiskovalna sodnica utemeljeno presodila, da ima zagotovitev varnosti, telesne in duševne celovitosti ter dostojanstva oškodovanke prednost pred posegom v osumljenčevo svobodo in zoper osumljenca odredila pripor.

C. 8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.