Legislator Case Law & Legislation
VSRS sklep II Ips 46/2013 ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.46.2013 AI generated

Supreme Court dismisses appeal as debt value under threshold and parties are jointly liable, not solidarily.

Case Number VSRS sklep II Ips 46/2013
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the appeal filed by defendants against a second-instance judgment ordering them to pay approximately 62,000 EUR. The defendants argued for a full revocation of the lower court's decision, claiming procedural errors and misapplication of law regarding their liability. The court dismissed the appeal because the disputed amount did not exceed the 40,000 EUR threshold for civil appeals and because the debt was determined to be divisible rather than solidary under the Obligations Act.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 367. člen; ZPP 377. člen: Civil appeals are inadmissible when the disputed value does not exceed the statutory threshold and the obligation is divisible rather than solidary, requiring explicit contractual definition.

Keywords

AI generated
civil appeal threshold divisible obligation solidary liability Obligations Act procedural rules property dispute supreme court review

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ). Enako velja tudi obratno: če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (1) zahtevke tožnikov (i) naj ugotovi, da sta na podlagi kupne pogodbe z dne 10. 7. 1997 postala lastnika 1/2 parcele št. 1696 k.o. ... oziroma izključna dejanska lastnika v zahtevku navedenih prostorov v tej hiši, zaradi česar naj tožene stranke zaveže izstaviti jima ustrezne zemljiškoknjižne listine, (ii) naj tožene stranke zaveže tožnikoma izdati soglasje za geodetsko odmero dela parcele št. 1696 k.o. ... skupno z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ter (iii) naj ugotovi, da sta tožnika priposestvovala 1/2 parcele št. 1696 k.o. ..., delno pa je (2) ugodilo (glede zneska 62.079,79 EUR od zahtevanih 108.609,00 EUR) za povrnitev njunih vlaganj v isto nepremičnino.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov in tožencev zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Toženci so zoper tisti del pravnomočne sodbe, ki se nanaša na njihovo obveznost tožnikoma plačati 62.079,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vložila revizijo iz revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve procesnih pravil v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje, relativne bistvene kršitve procesnih pravil v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj drugostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da pritožbi ugodi in tudi v tem delu tožbenih zahtevek tožnikov zavrne, podrejeno pa, naj razveljavi tako sodbo drugostopenjskega kot prvostopenjskega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijo so nato toženki še dvakrat dopolnili.

4. Revizija ni dovoljena.

5. V premoženjskopravnih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR ali če jo v skladu s 367.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče dopusti (drugi in tretji odstavek 367. člena ZPP). V obravnavanem primeru ni izpolnjena nobena od navedenih predpostavk: revizija ni bila dopuščena, vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe pa ne presega 40.000,00 EUR. Po pravnomočni sodbi morajo toženci sicer res tožnikoma plačati 62.079,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar njihova obveznost v izreku sodbe ni določena kot solidarna, solidarnost dolžnikov (tožencev) pa se ne domneva, temveč mora biti kot taka uveljavljana s tožbenim zahtevkom in izrecno opredeljena v izreku sodbe. Po določbi 394. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se namreč solidarnost domneva le za obveznosti več dolžnikov, ki so nastale z gospodarsko pogodbo. Ko denarna obveznost (tako kot v konkretnem primeru) ni opredeljena kot solidarna (nerazdelna) obveznost dolžnikov, gre za deljivo obveznost. Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ). Enako velja tudi obratno: če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ). In v konkretnem primeru terjatev tudi na aktivni strani (na strani upnikov) ni opredeljena kot solidarna. Vsak od teh položajev (nepreseganje revizijskega praga) pa je (samostojen) razlog za nedovoljenost revizije.

6. Nedovoljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).