Court acquits mayor of embezzlement, ruling political popularity seeking is not non-material benefit.

Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženi A. A. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe,

da je zato, da bi sebi pridobil nepremoženjsko korist, prestopil mejo uradnih pravic s tem, da je kot župan občine X dne 30. 6. 2010 v imenu občine X sklenil z Banko:

- pogodbo o pristopu k dolgu št. 0-1, s katero je občina neomejeno solidarno odgovarjala za izpolnitev obveznosti dolžnika N. d.o.o. po pogodbi o kratkoročnem posojilu z banko št. 0/2 v vrednosti 540.000,00 EUR in

- pogodbo o pristopu k dolgu št. 0-2, s katero je občina neomejeno solidarno odgovarjala do zneska 1.500.000,00 EUR za izpolnitev obveznosti dolžnika N. d.o.o. po pogodbi o dolgoročnem posojilu z banko št. 0/1 v vrednosti 6.200.000,00 EUR;

vrhu tega pa je v imenu občine banki izdal 16 bianko menic za zavarovanje obveznosti občine po zgoraj navedenih pogodbah o pristopu k dolgu in je avaliral 16 bianko menic, ki jih je banki izdala N. d.o.o. za zavarovanje njenih obveznosti po zgoraj omenjenih posojilnih pogodbah;

je torej na tak način občino zadolžil in v njenem imenu dal poroštvo, čeprav je v 85. členu takrat veljavnega Zakona o javnih financah (ZJF-UPB4), bilo določeno, da se občina lahko zadolžuje le na podlagi predhodnega soglasja ministra za finance, tega soglasja pa ni imel, in čeprav je bilo v 10.e členu takrat veljavnega Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o financiranju občin (ZFO-1A) določeno, da občina lahko izda poroštva le za obveznosti iz naslova zadolževanja posrednih proračunskih uporabnikov in javnih podjetij, ki jih je ustanovila občina, kar pa zasebno podjetje N. d.o.o. ni bilo,

poleg tega pa v veljavnem proračunu občine X za leto 2010 ni bilo predvideno zgoraj navedeno razpolaganje s sredstvi občine in je tako bilo razpolaganje izvršeno v nasprotju z določili 16. člena Statuta občine X, to je brez vednosti in soglasja občinskega sveta;

opisano razpolaganje s sredstvi občine pa je izvršil z namenom, da bi se njemu pripisale zasluge za izvedbo projekta izgradnje Y, kar naj bi sicer realiziralo podjetje N. d.o.o. ob finančni podpori Banke,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov bremenijo proračun.

[JEDRO]

Nepremoženjska korist se kaže v pridobitvi kakršnekoli pravice, ki ni materialne narave.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kamniku obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen osem mesecev zapora. V plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in jo pošlje v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Predlagali so tudi, da se zagovornika in obdolženca obvesti o seji senata.

3. Na pritožbo je odgovoril okrožni državni tožilec in predlagal, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožbeno sodišče strank ni obvestilo o seji senata, saj je ocenilo, da navzočnost strank na seji senata ne bi bila koristna za razjasnitev stvari (člen 445 ZKP).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku nedvomno pravilno ugotovilo, da je obdolženec župan občine X s podpisom obeh pogodb o pristopu k dolgu izrabil svoj položaj, saj je ravnal v nasprotju s 85. členom takrat veljavnega Zakona o javnih financah (ni imel predhodnega soglasja ministra za finance), kot tudi v nasprotju z 10.e členom takrat veljavnega Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o financiranju občin (podjetje N. d.o.o. ni bilo ustanovljeno s strani občine), poleg tega pa v proračunu občine X za leto 2010 ni bilo predvideno zgoraj navedeno razpolaganje, obdolženi pa je s sredstvi občine kljub temu razpolagal v nasprotju s 16.

členom Statuta občine X brez vednosti in soglasja občinskega sveta. Pri tem ni bil v opravičljivi pravni zmoti kot to zatrjujejo pritožniki kljub temu, da je podpis na pogodbah o pristopu k dolgu potrdil notar in da so pogodbo o pristopu k dolgu sprejeli v Banki. Iz izpovedi priče K. je razvidno, da soglasja v občinskem svetu ni iskal, ker je vedel, da ga ne bo dobil. Iz izpovedi priče M., ki je bila zaposlena na mestu direktorice občinske uprave, pa je razvidno, da za pogodbi o pristopu k dolgu ni vedela, saj pogodb v dokumentaciji občinske uprave niso imeli in tudi niso bile registrirane na občini, sama pa mu je že pred podpisom teh pogodb jasno povedala, da občina privatnim podjetjem ne more dajati poroštev in da so enkrat pred podpisom teh pogodb, ko se je občina zadolžila za izgradnjo vodovoda in kanalizacije, že iskali potrebna soglasja ministrstva za finance in pridobili soglasje občinskega sveta.

Takšno izpoved priče pa je potrdila tudi glavna računovodkinja občine X. Vse to pa potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da je obdolženi zavestno kršil v obtožnem aktu naveden Zakon o javnih financah in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o financiranju občin ter Statut občine X in kot kaže naj bi s tem pridobil nepremoženjsko korist podjetju N. d.o.o., ki brez pogodb o pristopu k dolgu ne bi dobilo kredita, ki ga kasneje ni vračalo. Vendar obtožni akt obdolženemu ne očita, da bi podjetju N. d.o.o. pridobil nepremoženjsko korist.

Zato se pritožbeno sodišče z oceno, ali je dejansko pridobil nepremoženjsko drugemu, to je podjetju N. d.o.o. ni ukvarjalo. Iz navedenih razlogov so pritožbene navedbe o obdolženčevi opravičljivi pravni zmoti in druge pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se pritožniki sklicujejo na izpoved priče H., ki je družbenik odvetniške družbe, ki se pritožuje in istočasno tudi zastopa občino in je zato potrebno njegovo izpoved ocenjevati v luči kolizije interesov in etike njegovega poklica.

7. Pritožniki v svoji pritožbi navajajo, da se obdolženemu v obtožnem predlogu ne očita, da si je pridobil nepremoženjsko korist. Navajajo, da se v obtožnem aktu zatrjuje, da je s svojim ravnanjem zasledoval namen, „da bi se njemu pripisale zasluge za izvedbo projekta izgradnje Y, kar naj bi sicer realiziralo podjetje N. d.o.o. ob finančni podpori Banke“, kar ne pomeni, da si je pridobil nepremoženjsko korist in zato očitano dejanje ni kaznivo dejanje.

8. Nepremoženjska korist kot zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (prvi odstavek 261. člena KZ) je v pridobitvi kakršnih koli pravic, ki niso materialne narave in jih sodišče ne more vzeti kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 137/2009). Zato imajo pritožniki prav ko zatrjujejo, da očitek v obtožnem aktu, da je obdolženi dejanje storil zaradi lastne promocije in popularnosti, ne more predstavljati znaka kaznivega kaznivega dejanja nepremoženjske koristi. Vsak župan v svojem mandatu skrbi za svojo promocijo in popularnost in na ta način v času mandata vodi neuradno volilno kampanjo in si skuša zagotoviti dober izhodiščni položaj na naslednjih volitvah in s tem ohranitev oblasti. Vendar ravnanje, usmerjeno v pridobivanje popularnosti, tudi v kolikor je nezakonito (protipravno), ne pomeni, da si je s tem pridobil nepremoženjsko korist v kazensko pravnem smislu, to je, da si je pridobil kakršno koli pravico, ki ni materialne narave. Zato tudi nezakonito ravnanje, s katerim naj bi si obdolženi v konkretnem primeru pripisoval zasluge za izvedbo projekta izgradnje Y ne pomeni pridobitev kakršnih koli nematerialnih pravic v kazensko pravnem smislu (ki jih ni mogoče odvzeti kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist). To velja tudi v sistemu ustavne demokracije, večstrankarstva in voljenosti organov lokalne samouprave v kateri si je obdolženi skušal s svojim protipravnim ravnanjem zagotoviti popularnost in s tem pridobitev politične funkcije in položaja na volitvah in s tem ohranitev oblasti v lokalni skupnosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da takšna opredelitev nepremoženjske koristi kot jo tožilstvo očita obdolžencu, pomeni nedopustno širitev pojma nepremoženjske koristi. Gre za očitek, ki ga ni mogoče dokazovati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo ter obdolženega na podlagi prvega odstavka 358. člena ZKP oprostilo očitkov obtožbe, saj očitano dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje.

9. Ker je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo očitkov obtožbe, je stroške postopka kot tudi potrebne izdatke obdolženca, njegovih zagovornikov in nagrade zagovornikov v skladu s 96. členom ZKP naložilo v breme proračuna.