Legislator Case Law & Legislation
UPRS sodba I U 1554/2013 ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.1554.2013 AI generated

Administrative court dismisses tax debt claim where taxpayer failed to object to tax enforcement order within one year. The court rules that specific defenses must be raised in the initial enforcement objection, not later in administrative litigation. The court rejects the taxpayer's attempt to challenge the underlying debt existence in a subsequent administrative proceeding. The decision clarifies that administrative courts cannot re-examine the validity of the original tax claim if it was not contested at the enforcement stage. The judgment emphasizes strict procedural timelines for raising defenses against tax enforcement actions. Taxpayers must act promptly to protect their rights against tax authorities' enforcement measures. This case establishes clear boundaries for when administrative courts can review tax enforcement decisions. The ruling protects the finality of tax enforcement procedures by limiting judicial review scope. The court affirms that procedural defaults bar substantive challenges to tax debts. This decision reinforces the importance of timely objections in tax enforcement proceedings.

Case Number UPRS sodba I U 1554/2013
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The administrative court dismissed the taxpayer's lawsuit against the tax authority's decision to pay a disputed debt. The taxpayer argued that the tax debt was invalid and that the tax authority failed to properly assess the underlying claim, but the court found these defenses were procedurally barred. The court ruled that under the Tax Procedure Act, a third-party debtor can only raise specific defenses regarding the debt's existence or maturity in the initial objection against the tax enforcement order, not in a subsequent administrative lawsuit. Consequently, the court held that the taxpayer lost the opportunity to contest the debt's validity after failing to object within the statutory one-year period following the enforcement order.

Legislator headnote

AI generated

Article 174 of the Tax Procedure Act; Article 175 of the Tax Procedure Act: A third-party debtor may only raise defenses regarding the existence, condition, or maturity of a debt in an objection against a tax enforcement order, and such defenses cannot be successfully asserted in a subsequent administrative lawsuit regarding the enforcement decision.

Keywords

AI generated
tax enforcement procedure third party debtor statutory time limits administrative litigation procedural default tax debt validity enforcement objection

Cited Legislation

AI generated
Article 174 of the Tax Procedure Act
Article 175 of the Tax Procedure Act
Article 27 of the Administrative Disputes Act
Article 22 of the Constitution
Article 25 of the Constitution
Article 6 of the European Convention on Human Rights
Article 154 of the Code of Civil Procedure
Article 63 of the Administrative Disputes Act
Article 59 of the Administrative Disputes Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Po določbi 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik ugovore, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v 1 letu od prejema sklepa, uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi.

Z ugovori, ki bi jih kot dolžnikov dolžnik lahko uveljavljala v ugovoru in nato v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika tožeča stranka v upravnem sporu ne more uspeti.

[OBRAZLOŽITEV]

Davčni urad Kranj je tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložil, da v roku 15 dni plača neporavnani dolg po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42914-1110/2008-19 (0702-13) z dne 22. 12. 2010 v znesku 8.000,00 EUR. Odločba je izdana na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ker tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik ni ravnala po sklepu o izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo plačilo zarubljenega zneska terjatve.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-491/2012-2 z dne 21. 8. 2013 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V razlogih opiše potek davčne izvršbe pred izdajo izpodbijane odločbe in ugotavlja, da je prvostopenjski organ s sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 22. 12. 2010 zarubil denarno terjatev davčnega dolžnika A.A., ... do tožeče stranke Z navedenim sklepom je bilo tožeči stranki naloženo, da mora zarubljeni znesek terjatve plačati na način in v rokih, določenih v sklepu, opozorjena pa je tudi bila, da bo davek, če ne bo ravnala skladno s sklepom, izterjan od nje. Po podatkih spisa je bil sklep tožeči stranki pravilno vročen. Ker kot dolžnikova dolžnica dolga na njegovi podlagi ni poravnala, sklepu o davčni izvršbi pa tudi ni ugovarjala, ji je z izpodbijano odločbo še neporavnani znesek davka utemeljeno in skladno s 175. členom ZDavP-2 naložen v plačilo.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Na pritožbene ugovore ni odgovorjeno oziroma je odgovorjeno zgolj pavšalno. Izpodbijani sklep je ničen, ker je z njim odločeno v zadevi iz sodne pristojnosti. Terjatev je namreč sporna o njej pa sodišče ni odločalo. S tem je bil tožeči stranki onemogočen preizkus terjatve v kontradiktornem sodnem postopku. Odločitev tožene stranke pa temelji tudi na Ustavi neprijazni razlagi določb ZDavP-2, ki se nanašajo na davčno izvršbo na druge denarne terjatve dolžnika. Ustna obravnava v nasprotju s 154. členom ZUP ni bila opravljena, čeprav gre za postopek, v katerem sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi si interesi. Izrek sklepa je nepopoln in ni jasen. V njem je navedeno le, da se odmeri davek na dodano vrednost in zamudne obresti. Ker v zadevi sodišče ni odločalo, bi moral izrek vsebovati tudi meritorno odločitev. V obrazložitvi odločb se namreč odloča zgolj o predhodnih vprašanjih. Davčni organ ni izvedel nobenega dokaza, ki ga je predlagala tožeča stranka, zlasti ni zaslišal dolžnika v navzočnosti tožeče stranke. S tem je kršil njeno ustavno pravico do poštene obravnave, ki se izraža skozi pošten dokazni postopek z zahtevo po argumentirani odločbi. Ker ZUP vsebuje minimalna pravila zaščite šibkejše stranke, za posamezno upravno področje celotnega postopka ni dopustno urejati drugače, drugačno urejanje postopka pa mora biti potrebno (tako Tone Jerovšek v referatu Pomen načel v upravnem postopku, IV. dnevi javnega prava, 1998, str.62). Na tej podlagi predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Po prejemu odgovora na tožbo tožeča stranka v dopolnitvi tožbe vztraja pri dosedanjih navedbah in predlogih. V zvezi z odgovorom na tožbo poudarja, da je le-ta neobrazložen enako kot izpodbijana odločba in odločba o pritožbi.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče tudi ni našlo zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP.

Glede na naravo odločitve je izpodbijana odločba v zadostni meri obrazložena. Temelji namreč na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Davčni organ o tem izda odločbo, s katero dolžnikovemu dolžniku naloži, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi (na denarne terjatve dolžnika) plačati na predpisane račune.

Ugotovitev, da tožeča stranka ugovora zoper sklep o davčni izvršbi ni vložila, je nesporna. Spora tudi ni o tem, da tožeča stranka po sklepu o izvršbi ni ravnala. Ob takem dejanskem stanju pa so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2. Podatki, ki odločitev utemeljujejo in pravna podlaga odločitve, so v obrazložitvi odločbe navedeni. Očitek bistvene pomanjkljivosti obrazložitve odločbe je zato neutemeljen. Neutemeljen je tudi očitek nezadostne obrazložitve odločbe o pritožbi, saj se tožena stranka izreče o vseh pritožbenih navedbah, obenem pa tožnika pravilno pouči, da je predmet konkretnega postopka izključno ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki je predmet pritožbe, torej presoja njene skladnosti z določbami 175. člena ZDavP-2.

Ob opisani zakonski ureditvi lahko dolžnikov dolžnik v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Po določbi 174. člena ZDavP-2 namreč lahko dolžnikov dolžnik tovrstne ugovore, to je, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v 1 letu od prejema sklepa, uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi. Ugovor zoper sklep o davčni izvršbi po petem odstavku 174. člena ZDavP-2 sicer ne zadrži njegove izvršitve, ne glede na to pa davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o ugovoru odloži začetek davčne izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika, če oceni, da bi bilo ugovoru mogoče ugoditi (četrti odstavek 175. člena ZDavP-2).

Z ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavljala v tožbi torej tudi v upravnem sporu ne more uspeti. Gre za ugovore, ki bi jih kot dolžnikov dolžnik lahko uveljavljala v ugovoru in nato v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika. Sodišče se po navedenem v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in s tistimi, s katerimi jih z ozirom na vsebino pritožbe dopolni davčni organ druge stopnje.

Sodišče pa tudi ni našlo zatrjevanih kršitev procesnega zakona. Izrek izpodbijane odločbe je jasen in določen. V njem se o odmeri davka na dodano vrednost ne odloča, kot protispisno navaja tožnik, predmet odločanja pa tudi ni obstoj terjatve dolžnikovega dolžnika. Zato je ugovor ničnosti neutemeljen. Neutemeljeni pa so tudi drugi ugovori procesne narave, ki jih tožnik utemeljuje z napačno opredelitvijo pravne narave izpodbijane odločitve. Tožbene navedbe v tej zvezi se smiselno nanašajo na sklep o davčni izvršbi, katerega zakonitosti pa sodišče glede na predmet upravnega spora vsebinsko ni presojalo. Kolikor se ugovor neupoštevanja tožnikovih dokaznih predlogov nanaša na postopek, ki je predmet tega upravnega spora, pa je očitek neutemeljen in protispisen. Iz spisov namreč zatrjevani dokazni predlogi tožnika ne izhajajo.

Ker so po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker so med strankama pravno relevantna dejstva nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).