Appeal dismissed; court upheld fine for abuse of process and insulting the court in procedural filings.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Očitki tožnika: „naj po pravici pove, koliko je dobila podkupnine, da je zavarovalnico dobro zagovarjala pa tudi odvetnica, ali si bosta podkupnino delili, ali sta dobili vsaka svojo kuverto“, „te člene kar jih pišete iz knjig v glavi, pa imate same smeti“, „rešite že enkrat to zdravilišče, ker mi pripada, če ne pa ne smete čakat, ker vas bom našel samo, kaj se bo zgodilo si sami pripišite“, … so žaljivi in izražajo prezir tako do sodnice, kot tudi so samega sodišča. Zato je izrek denarne kazni utemeljen.

Zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev je opredeljeno kot zloraba procesnih pravic in sankcionirano z denarno kaznijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi zlorabe procesnih pravic in žalitve sodišča v vlogah, ki jih je sodišče prejelo dne 4. 7. 2014, 2. 7. 2014, 23. 6. 2014, 30. 6. 2014, 27. 5. 2014 tožnika kaznovalo z denarno kaznijo 300,00 EUR. Tožniku je naložilo, da mora izrečeno denarno kazen plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa.

Zoper sklep je tožnik dne 17. 7. 2014 vložil pritožbo, ki jo je poimenoval „pritožba pravičnosti“. V njej navaja, da je nepismen in da ne more vsega prebrati, kar se napiše v sklepih. Druge mora tudi zaprositi, da mu napišejo kakšno pritožbo, ki pa mu je ne preberejo, sam pa podpiše, kar mu drugi napišejo. Ne strinja se s tem, da naj bi zlorabil postopek. Če bi sodišče delalo pošteno, se to ne bi zgodilo. O tem, ali je dolžan plačati kazen pa bo odločalo sodišče. Sodišče je zgolj opozarjal na nepravilnosti. Nadalje navaja, da sodišča ni žalil, temveč je le uveljavljal pravico do zdraviliškega zdravljenja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami).

ZPP v 11. členu določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Če stranke, intervenienti, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom. Sodišče lahko ob zlorabi pravic izreče denarno kazen do 1.300,00 EUR. V 109. členu pa je nadalje določeno, da sodišče kaznuje po določbah 11. člena zakona tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča so očitki, ki jih v sklepu povzema že sodišče prve stopnje in sicer: „naj po pravici pove, koliko je dobila podkupnine, da je zavarovalnico dobro zagovarjala pa tudi odvetnica, ali si bosta podkupnino delili, ali sta dobili vsaka svojo kuverto“, „te člene kar jih pišete iz knjig v glavi, pa imate same smeti“, „rešite že enkrat to zdravilišče, ker mi pripada, če ne pa ne smete čakat, ker vas bom našel samo, kaj se bo zgodilo si sami pripišite“, „zdaj pa sodišče že išče dlako v jajcu, ker so vsi sodniki primitivni, gre jim pa samo za podkupnino, za drugo jim je malo mar“, „saj se vidi, da niste sposobni ne vi in ne na sodišču, zato vas opozarjam, da se pazite, kaj vam sledi v bodoče, boste mislili drugače“, itd., žaljivi in izražajo prezir tako do sodnice, kot tudi so samega sodišča.

Razžalitev namreč pomeni vsak napad zoper čast in dobro ime drugega (ne le posameznika, marveč tudi kolektivne osebe, torej sodišča), v obliki žaljive vrednostne ocene. Način, kot se je tožnik izražal o sodnici in tudi o samem sodišču pomeni žalitev tako same sodnice kot tudi sodišča. Kot to poudarja že Ustavno sodišče RS v zadevi pod opr. št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 mora stranka kritiko sodne odločbe, ali ravnanja sodišča izreči na spoštljiv način tako, da ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča. Prepoved žalitve sodišča ne preprečuje stranki, da bi na primer v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljala razloge, ki po njenem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe.

Kritiko konkretne sodne odločbe ali postopanja sodišča v konkretnem primeru pa je vedno mogoče podati na način, ki hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva ali, ki pomeni osebni napad, na primer na sodnikovo sposobnost za opravljanje sodniške službe. Tožnik pa niti v pritožbi ni kritičen do svojih izjav. Tudi, če mu drugi pišejo vloge, gre za tožnikove vloge in za njihovo vsebino tudi sam odgovarja. Ne samo, da je tožnik žaljiv do sodnice in pa tudi so samega sodišča, tožnik s številnimi vlogami, ki jih pošilja sodišču, zlorablja pravice, ki mu gredo po določbah zakona.

Na zlorabo pravic je bil že opozorjen kot na primer v sklepu X Ps 1327/2013 z dne 6. 5. 2014, vendar je kljub temu nadaljeval s pošiljanjem številnih vlog. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev je opredeljeno kot zloraba procesnih pravic in sankcionirano z denarno kaznijo. Omenjeno izhaja tudi iz sodne prakse kot na primer sklep Vrhovnega sodišča RS, št. Cp 3/2014 z dne 20. 2. 2014.

Tožnik višini izrečene denarne kazni niti ne oporeka. Po stališču pritožbenega sodišča pa je sama izrečena denarna kazen v višini 300,00 EUR sorazmerna tako s težo žalitve kot tudi z zlorabo pravic, ki tožniku gredo po zakonu. Sodišče je sicer imelo možnost izreči denarno kazen v višjem znesku, vendar bo tudi po stališču pritožbenega sodišča namen izrečene kazni dosežen že z zneskom, kot ga je izreklo sodišče prve stopnje. Tudi iz že citirane odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 23. 6. 2005 izhaja, da je pri kaznovanju za žaljive vloge primeren že simbolen pomen kaznovanja, ki naj zagotovi takojšen odgovor sodišča na ravnanje, ki lahko ogrozi tek sodnega postopka in avtoriteto sodstva.

Glede na to da pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.