Appeal dismissed; claim barred by statute of limitations after plaintiff changed defendant but not claim basis.

I. Pritožba se zavrne in potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnica je tako po spremembi navedb sicer še vedno imela en sam zahtevek zoper toženko, vendar je opustila prvotno zatrjevano dejansko podlago (o upravljalcu smučišča), zato gre za spremembo istovetnosti zahtevka in s tem za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica terja plačilo odškodnine v višini 13.600,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.225,79 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. S sklepom z dne 21. 3. 2014 je odločilo še o stroških stranskega intervenienta in sicer tako, da mu je tožnica dolžna povrniti 1.143,75 EUR s pripadajočimi obrestmi.

3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje samo zaključuje, da ne gre za objektivno spremembo tožbe. Z navedbami tožnica ni spremenila tožbenega temelja, prav tako pa tudi ni spremenila tožbenega predloga. Tudi ne gre za spremembo pravne podlage tožbe, kot to navaja sodišče prve stopnje, saj s tem, ko je tožnica navedla drugega upravljalca ni spremenila pravne podlage, kot tudi ne dejanske podlage tožbe. Toženka še vedno odgovarja iz naslova kritnega razmerja do upravljalca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker tožnica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče v relevantnem delu na kratko povzema potek postopka: pravdni postopek se je začel s tožbo zoper ŠCP in ZM. Glede na odgovor na tožbo, da ŠCP ni bil upravljalec kritičnega smučišča, je tožnica umaknila tožbo zoper prvotoženko - to je ŠCP in predlagala, da sodišče nadaljuje postopek le z ZM. Navedla je, da tudi, če je bil upravljalec smučišča SKB, navedeno ne vpliva na pasivno legitimacijo ZM, ker sta tako ŠCP kot SKB v času škodnega dogodka imela sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti za škodo, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nesreče, ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja zavarovanca, pri ZM. Tedaj je ZM v pripravljalni vlogi navedla, da je tožnica spremenila tožbo, ko zahteva plačilo odškodnine iz drugega zavarovanja, in izjavila, da takšni spremembi ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je prišlo do spremembe podlage tožbe, ki sicer ne predstavlja objektivne spremembe tožbe. Tožnica pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ne gre za objektivno spremembo tožbe. Temu zaključku se pritožbeno sodišče ne pridružuje, vendar navedeno ni vplivalo na odločitev in je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, ker je terjatev zastarala.

7. Iz vsebine izjave tožnice izhaja, da je zoper ŠCP vtoževala odškodnino na podlagi zavarovalne police, ki jo je ta, kot upravljalec, sklenila z ZM, nato pa je vtoževala odškodnino na podlagi zavarovalne police, ki jo je SKB sklenil s toženko, saj se je izkazalo, da je bil v času dogodka upravljalec in sklenitelj zavarovanja, za to smučišče le SKB in ne ŠCP. Iz tega logično izhaja, da zahtevka po vsaki od polic, ki sta sklenjeni pri toženki (ne za upravljalca na istem smučišču), ne moreta biti utemeljena. Tožnica je tako po spremembi navedb sicer še vedno imela en sam zahtevek zoper toženko, vendar je opustila prvotno zatrjevano dejansko podlago (o upravljalcu smučišča), zato gre za spremembo istovetnosti zahtevka in s tem za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

8. Iz navedenega sledi, da je bil ugovor zastaranja utemeljen in odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je od maja 2010, ko je bilo pri tožnici zdravljenje v celoti zaključeno in s tem znan obseg škode, do vložitve spremenjene tožbe 8. 1. 2014, preteklo več kot tri leta, kolikor znaša subjektivni rok zastaranja odškodninske terjatve po prvem odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

9. Ker pritožba le pavšalno izpodbija dopolnilni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških stranskega intervenienta, je sodišče druge stopnje opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11. Ker pritožnica ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške, svoje stroške pritožbenega postopka krije sama tudi toženka, ker z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k rešitvi zadeve, zato je nepotreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP).