Appeal dismissed because plaintiff personally filed a late, inadmissible revision request without a lawyer's representation.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je tožnik vlogo označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je sodišče prve stopnje vlogo pravilno zavrglo. Pravilno je štelo, da tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se vloga tožeče stranke z dne 21. 5. 2014 (na sodišče prejeta dne 3. 6. 2014), označena kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“, zavrže.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da je v letu 1998 vložil tožbo zoper pravnega prednika tožene stranke. Sodišče je dne 8. 1. 1999 izdalo sodbo in sklep opr. št. Pd 128/98. Tožbeni zahtevek tožnika je bil s sodbo zavrnjen, tožba tožnika pa je bila v delu zavržena. Odločitev je pritožbeno sodišče potrdilo (Pdp 276/99 z dne 15. 2. 2001). Tožnik se ne strinja z odločitvami prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, navaja, da sta nepravilni in da mu v posledici teh odločitev nastaja materialna in nematerialna škoda že 17 let. Tožnik se v pritožbi sklicuje na kršitev Ustave RS in sicer 23. člen, ki določa nepristransko sojenje in 24. člen, ki določa javnost sojenja in izrekanja sodb ter na 25. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do pritožbe ter predvsem na 26. člen Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa nastala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, ker niso bili podani bistveni elementi za pravilen sodni postopek, prav tako pa postopek ni bil voden v skladu s konvencijo in Ustavo RS, ki pa velja za najvišji pravni akt in se izvršuje neposredno. Tožnik je navajal, da je od sodišča pričakoval, da bo njegov primer obravnaval korektno, v skladu z Ustavo RS in zakoni. Navaja, da mu niso bila omogočena pravna sredstva, kar pa je kršitev človekovih pravic. Polemizira z vsebino citiranih odločb sodišč iz leta 1998 oz. 1999 in predlaga, da sodišče dovoli revizijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti, glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Vloga tožnika z dne 21. 5. 2014, označena kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“, se nanaša na individualni delovni spor opr. št. Pd 128/98. Tožnik je v tem sporu dne 13. 6. 1998 po pooblaščeni odvetnici vložil tožbo zoper pravnega prednika tožene stranke, A. d.d., B. cesta 8, C.. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje izdalo sodbo in sklep z dne 8. 1. 1999, zoper katera je tožnik vložil pritožbo in o pritožbi je Višje delovno in socialno sodišče odločilo s sodbo in sklepom Pdp 276/1999 z dne 15. 2. 2001. Odločitev pritožbenega sodišča je bila vročena pooblaščenki tožnika dne 5. 3. 2001. Tožnik pa je dne 21. 5. 2014 posredoval Vrhovnemu sodišču RS vlogo za revizijo oziroma obnovitev postopka, ki jo je Vrhovno sodišče RS odstopilo v pristojno poslovanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je navedeno vlogo zavrglo, ker tožnik svoje vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik (oz. tudi ni izkazal da ima sam opravljen pravniški državni izpit), kar je v nasprotju s 1. odstavkom 374. člena in 1. odstavkom 398. člena ZPP. ZPP namreč v 374. členu določa, da sodnik sodišča prve stopnje brez naroka s sklepom zavrže prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo. Revizija pa je nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice, nekdo ki jo je umaknil ali nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa, ali če je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti, ali če v primeru, ko ni dovoljena že po zakonu, ni bila dopuščena. Prav tako ZPP v 398. členu določa, da predsednik senata brez naroka zavrže s sklepom prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka. Ker je tožnik vlogo z dne 21. 5. 2014 označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je sodišče prve stopnje vlogo pravilno zavrglo, ker je pravilno štelo, da tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik.

Pravica do sodnega varstva, torej pravica, da sodišče odloči o stvari sami, je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94, spremenjena s protokoli – Konvencija), pa tudi iz določbe Ustave RS, na kar se sklicuje tudi pritožnik, predvsem na 22. do 26. člena URS. Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno, je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je tako določeno v 2. odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena po spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in prav tako v 1. odstavku 374. člena, ki določa, da prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka ter 398. člen ZPP, ki določa, da prepozen in nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo zakonito, ko je zavrglo vlogo tožnika na podlagi 374. in 398. člena ZPP. Zaradi navedenega tudi niso bile podane kršitve določb URS, Konvencije in ZPP, ki urejajo pravico do sodnega varstva, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da četudi bi bila vloga vložena po pooblaščencu, ki bi bil odvetnik, bi bila vloga vložena po poteku vseh predpisanih rokov za vložitev revizije in obnove postopka (367.b člen in 396. člen ZPP), kar pa je dejansko dodaten razlog za zavrženje vloge kot prepozne.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.