Administrative court dismisses appeal against building inspector's order to demolish unauthorized boundary wall.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožeča stranka je na parcelni meji in deloma na zemljišču v lasti Mestne občine Nova Gorica zgradila mejni zid, ne da bi si pred tem pridobila gradbeno dovoljenje. Gradbeni inšpektor ji je zato utemeljeno izrekel ukrepe po 152. členu ZGO-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje tožeči stranki izrekel inšpekcijski ukrep, s katerim ji je naložil, da mora ustaviti nadaljnjo gradnjo zidu z ograjo na zemljišču s parc. št. 83/3 in 1951/6 k.o. A. (točka 1. izreka) ter ji naložil, da mora do 25. 10. 2012 odstraniti navedeni betonski ograjni zid v gradnji višine od 0,5 m do 1,0 m v skupni dolžini cca 33,8 m ter vzpostaviti prejšnje stanje (točka 2 izreka). V točki 3. izreka pa je za objekt izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 4. izreka) ter da stroškov postopka ni bilo (točka 5. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je bilo ob ogledu na terenu dne 14. 5. 2012 in 4. 9. 2012 ugotovljeno, da gradi tožeča stranka ograjni zid, za katerega si ni pridobila gradbenega dovoljenja. Predmetni mejni zid, ki deloma sega na zemljišče v lasti Mestne občine Nova Gorica je nezahteven objekt, za katerega gradnjo je potrebno v skladu s 3. členom ZGO-1 gradbeno dovoljenje. Zato je po uradni dolžnosti na podlagi določb 152. člena ZGO-1 izdal izpodbijano odločbo.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 0612-64/2012-2-06421124 z dne 7. 1. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje, kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je s sporno gradnjo le nadomestila dotrajan betonski podporni zid, ki je bil poškodovan ob odstranjevanju žive meje, ki se je agresivno razraščala na pešpot in motila mimoidoče. Zaradi negodovanja mimoidočih je namesto prejšnje žive meje na zid postavila 1,0 m visoko žičnato ograjo. Ugovarja odločitvi inšpektorja, da je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje, saj bo z odstranitvijo podpornega betonskega zidu prišlo do vsipanja zemljine na javno pešpot. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa odpravi.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih, ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je tožeča stranka na parcelni meji in deloma na zemljišču last Mestne občine Nova Gorica zgradila mejni zid. V zadevi pa tudi ni sporno, da si tožeča stranka za gradnjo spornega zidu na parcelni meji in preko nje ni pridobila soglasja lastnika mejne parcele. Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) v 2. in 3. točki 11. člena uvršča tako ograje kot podporne zidove med nezahtevne objekte, za katere je potrebno v skladu s 3. členom ZGO-1 pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje. Izjema velja, upoštevaje določbe 3.a člena ZGO-1 le za gradnjo enostavnih objektov, če so za to izpolnjeni določeni pogoji, ki jih sporna gradnja ne izpolnjuje. Neupošteven pa je tudi ugovor tožeče stranke, da predstavlja sporni zid nadomestno gradnjo, saj upoštevaje določbe ZGO-1 taka gradnja predstavlja gradnjo novega objekta, za katero je potrebno v skladu z določbami 3. člena ZGO-1 pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožeča stranka niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).