Appeal dismissed; costs of amending complaint during bankruptcy suspension not deemed necessary expenses.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v točki III. izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je tožeča stranka tožbo dopolnila v času prekinitve postopka in ob tem, da v stečajnem postopku njena terjatev ni bila prerekana, dopolnitev tožbe ni bilo nujno potrebno procesno dejanje, zato v zvezi s tem dejanjem povezani stroški postopka ne predstavljajo nujno potrebnih stroškov, ki bi jih sodišče moralo naložiti v breme tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sklepa z dne 13.3.2014 razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 135472/2012 z dne 19.9.2012 v delu, ki se nanaša na izvršilne stroške in zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev uveljavljanih stroškov postopka. Svojo odločitev je utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka teh stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka ni prijavila v stečajnem postopku, v posledici česar je terjatev prenehala. Pri tem se je sklicevalo na peti odstavek 296. člena ZFPPIPP.

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper ta del izpodbijanega sklepa vložila tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, priglašene 18.11.2013, podrejeno temu pa, da izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Izrek o stroških postopka ima naravo sklepa. Zato je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane odločbe materialnopravno zmotno to odločitev opredelilo kot sodbo. Odločitev o stroških postopka namreč predstavlja akcesorni del odločanja sodišča, ki je podrejen odločanju o glavnem predmetu spora. Zgolj iz napačnega poimenovanja odločitve pa še ni mogoče sklepati na nezakonitost izpodbijanega dela odločitve prvostopenjskega sodišča.

4. Pritožnik v pritožbi poskuša izpodbiti odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero ni ugodilo zahtevi tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila ob umiku tožbe z vlogo z dne 18.11.2013. Pri tem pa se sklicuje, da v navedeni vlogi priglašeni stroški tožeči stranki niso nastali pred začetkom stečajnega postopka, da bi jih morala prijavljati v stečajnem postopku nad toženo stranko, temveč šele takrat, ko je preko pooblaščenca po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko na poziv sodišča dopolnilno tožbo z vlogo z dne 12.2.2013.

5. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče zgolj tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče 31.1.2013 tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe. 11.2.2013 je bil začet stečajni postopek nad toženo stranko. Tožeča stranka je pisno vlogo, s katero je dopolnila tožbo, vložila 14.2.2013, torej po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko.

6. Ker se tožeča stranka v pritožbi sklicuje, da je uveljavljala stroške postopka, povezane z vložitvijo vloge z dne 12.2.2013, vloženo na sodišče 14.2.2013 je za odločitev o pritožbi odločilna presoja, ali so stroški, nastali z vložitvijo vloge z dne 12.2.2013, nujni potrebni stroški postopka.

7. Iz povzetih podatkov v spisu je razvidno, da je tožeča stranka vlogo z dne 12.2.2012 na sodišče vložila potem, ko je bil nad toženo stranko že začet stečajni postopek. V procesnem smislu začetek stečajnega postopka pomeni prekinitev postopka (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP), v posledici česar je prenehal teči rok, ki ga je sodišče določilo za dopolnitev tožbe s sklepom z dne 31.1.2013. Tako se izkaže, da dokler je bil postopek prekinjen dopolnjevanje tožbe s strani tožeče stranke, ni bilo nujno potrebno procesno dejanje. Tožeča stranka bi takšno dejanje morala opraviti le pod predpostavko, da bi bila v stečajnem postopku nad toženo stranko z njene strani prijavljena terjatev prerekana, v posledici česar bi bila napotena na nadaljevanje pravdnega postopka. Ker je tožeča stranka tožbo dopolnila v času prekinitve postopka in ob tem, da v stečajnem postopku njena terjatev ni bila prerekana, se tako izkaže, da dopolnitev tožbe dne 14.2.2013 ni bilo nujno potrebno procesno dejanje, zato v zvezi s tem dejanjem povezani stroški postopka ne predstavljajo nujno potrebnih stroškov, ki bi jih sodišče moralo naložiti v breme tožene stranke. Upoštevaje navedeno se izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča, ko teh stroškov tožeči stranki ni priznalo, kot materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka. Do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičena niti tožena stranka, saj z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).