Legislator Case Law & Legislation
UPRS sodba I U 573/2014 ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.573.2014 AI generated

Administrative court dismissed tax appeal, ruling that tax authority's error justifies revocation under ZDavP-2, not annulment under ZUP.

Case Number UPRS sodba I U 573/2014
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Administrative Court dismissed the taxpayer's appeal against the Ministry of Finance's decision to revoke a tax assessment. The taxpayer argued that the tax authority's error in calculating income should lead to annulment of the decision, citing Supreme Court precedent. The court rejected this, holding that the specific provisions of the Tax Procedure Act allow for revocation based on material law violations even when the factual basis requires indirect verification, unlike the stricter requirements for annulment under the Administrative Procedure Act.

Legislator headnote

AI generated

ZDavP-2 88. odst. 2; ZDavP-2 89. odst. 3: The Tax Procedure Act permits the tax authority to revoke a tax assessment decision if a material law violation occurred, even if the factual basis must be verified indirectly, whereas the Administrative Procedure Act requires the violation to be obvious for annulment.

Keywords

AI generated
tax procedure act revocation of decision material law violation indirect verification tax assessment error administrative procedure act annulment of decision

Cited Legislation

AI generated
88. odst. 2 ZDavP-2
89. odst. 3 ZDavP-2
109. člen ZDoh-2
63. odst. 1 ZUS-1
25. odst. 4 ZUS-1
59. odst. 1 ZUS-1

Cited Case Law

AI generated
U II 104/64
Odpravljena odločba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, kar je ob upoštevanju prakse Vrhovnega sodišča razlog za obnovo postopka, ne more pa biti podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (U II 104/64 z dne 3.
I U 406/2012
Administrative court dismissed tax appeal for capital gains, ruling that partial omission of share values violated material tax law.
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Po določbah ZDavP-2, po katerih je za uporabo izrednega pravnega sredstva odprave odločbe po nadzorstveni pravici dovolj že kršitev materialnega prava, le-ta lahko ugotavlja tudi posredno, preko preverjanja, ali je dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev o odmeri davka, ugotovljeno pravilno in skladno z določbami materialnega prava.

[OBRAZLOŽITEV]

Ministrstvo za finance je z izpodbijano odločbo po nadzorstveni pravici odpravilo odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 09-37617 z dne 31. 5. 2013, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2012.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe Ministrstvo ugotavlja, da pri odmeri dohodnine tožniku davčni organ ni upošteval vseh dohodkov, ki jih je tožnik prejel in od katerih mu je davčni organ odmeril akontacijo dohodnine za leto 2012. Ker davčni organ ni upošteval podatkov, s katerimi je razpolagal, je posledično ugotovil napačno višino letne davčne osnove, s tem pa je posledično prekršil 109. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). In ker je bil pri odmeri prekršen materialni zakon, so podani pogoji, ki jih za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici v 88. členu predpisuje Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga sodišču, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ali podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka. Odpravljena odločba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, kar je ob upoštevanju prakse Vrhovnega sodišča razlog za obnovo postopka, ne more pa biti podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (U II 104/64 z dne 3. 4. 1964). Pogoji za uporabljeno izredno pravno sredstvo po navedenem niso izpolnjeni.

Napaka je bila narejena s strani tožene stranke, ki dohodka, ki je bil ustrezno napovedan, ni vključila v informativni izračun dohodnine. Tožena stranka bi napako lahko sanirala skladno s tretjim odstavkom 89. člena ZDavP-2, po katerem lahko davčni organ začne obnovo po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dokončnosti odločbe, če je bil davek nepravilno odmerjen zaradi napak v odločbi, ki je bila izdana samodejno z uporabo informacijskega sistema. Tega tožena stranka v danem roku ni storila, kar pomeni, da obnova postopka ni več možna. Z vidika pravne varnosti tožeče stranke pa je nedopustno, da se tožena stranka kot organ izvršilne veje oblasti zaradi lastnih napak poslužuje nezakonite uporabe instituta odprave odločbe po nadzorstveni pravici in s tem grobo posega v njene pridobljene pravice.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 lahko davčni organ odmerno odločbo po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon. Navedeno izredno pravno sredstvo je v določbah ZDavP-2 torej urejeno drugače, kot je urejeno v 274. členu ZUP, v zvezi s katerim je bilo sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje tožnik. ZUP namreč omogoča le razveljavitev odločbe, pa še to le v primeru, če je kršitev materialnega zakona očitna in torej takšna, da jo je glede na z upravno odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. To pa, kot je to sodišče presodilo že v zadevi I U 406/2012 z dne 21. 8. 2012, po sklepanju o nasprotnem pomeni, da se po določbah ZDavP-2, po katerih je za uporabo tega izrednega pravnega sredstva dovolj že kršitev materialnega prava, le-ta lahko ugotavlja tudi posredno, preko preverjanja, ali je dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev o odmeri davka, ugotovljeno pravilno in skladno z določbami materialnega prava.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je bila davčna napoved vložena pravilno in da je bila tožniku akontacija davka od dohodka iz zaposlitve na podlagi delovnega razmerja odmerjena. Spora tudi ni, da navedeni dohodek v nasprotju s 109. členom ZDoh-2 ni bil vključen v letno davčno napoved. To pa pomeni, da pri odmeri dohodnine niso bili upoštevani vsi (organu znani) pravno relevantni podatki, kar je razlog za to, da se odločitev po nadzorstveni pravici odpravi.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Sodišče je v zadevi odločalo brez obravnave glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).