Legislator Case Law & Legislation
Sklep II Ips 321/2013 ECLI:SI:VSRS:2013:II.IPS.321.2013 AI generated

Supreme Court dismisses appeal due to failure to submit required petition and decision for admissibility.

Case Number Sklep II Ips 321/2013
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the appeal because the respondent failed to submit the mandatory petition for admissibility and the decision granting admissibility. Although the respondent argued regarding the statute of limitations for a claim against a debtor in bankruptcy, the court ruled that procedural requirements under the Code of Civil Procedure were not met. Consequently, the appeal was declared incomplete and dismissed without reaching the merits of the substantive legal arguments.

Legislator headnote

AI generated

Article 373, paragraph 3 of the Code of Civil Procedure; Article 377 of the Code of Civil Procedure: An appeal is inadmissible and must be rejected if the respondent fails to submit the petition for admissibility and the decision on admissibility, rendering the appeal incomplete.

Keywords

AI generated
Code of Civil Procedure appeal admissibility petition for admissibility incomplete appeal statute of limitations bankruptcy proceedings supreme court review

Cited Legislation

AI generated
Article 373, paragraph 3 of the Code of Civil Procedure
Article 377 of the Code of Civil Procedure
Article 383 of the Code of Civil Procedure
Article 336 of the Code of Civil Procedure
Article 108 of the Code of Civil Procedure
Article 376, paragraph 2 of the Obligations Act

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrže.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 856,77 EUR stroškov revizijskega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka dopuščeni reviziji ni priložila ne predloga za dopustitev revizije in ne sklepa o dopustitvi revizije. Revizija je zato nepopolna, kar je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, obširno npr. v sklepu II Ips 410/2010.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da morata tožniku solidarno plačati 27.343,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 20. 12. 1995 do 1. 1. 2002 in mu povrniti 5.178,42 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožniku pa je naložilo stranski intervenientki povrniti 135,95 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Drugostopenjsko sodišče je odločitev o glavnični terjatvi potrdilo, delno je poseglo le v odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti in o pravdnih stroških.

3. Vrhovno sodišče je na predlog drugega toženca dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, kdaj je pričel teči rok za zastaranje terjatve iz drugega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

4. Drugi toženec je vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče štelo, da je tožniku škoda zaradi kršitve mandatne pogodbe nastala še pred začetkom stečajnega postopka T., zoper katero je imel tožnik terjatev, ki naj bi jo toženca iztožila. Dejansko bi tožniku škoda lahko nastala najkasneje z iztekom roka, ko bi jo mogel uveljavljati zoper T., pa je zaradi tega, ker ni bila pravočasno priglašena v stečajni postopek, ni mogel več uveljavljati. Vendar pa sta sodišči prve in druge stopnje, skladno s stališčem razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 1099/2008, šteli, da je škoda nastala še pred začetkom stečajnega postopka. Škodljivo ravnanje, umik tožbe, je bilo izvršeno 10. 1. 1996, škoda pa je nastala pred 3. 7. 1996, kar je pomembno za začetek teka zastaranja terjatve po drugem odstavku 376. člena ZOR. Objektivni 5-letni zastaralni rok prične teči, ko je škoda nastala. V konkretnem primeru torej pred 3. 7. 1996. Tožnik v nobenem primeru od T. ne bi mogel uveljavljati ničesar več od izteka 2-mesečnega roka za prijavo terjatve v stečajnem postopku, to je od 5. 9. 1996 dalje. Ta datum predstavlja zadnji rok, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati terjatev. Sicer pa tožnik ne zatrjuje kršitve mandatne pogodbe v smislu neprijave terjatve v stečaj, temveč trdi, da bi dobil terjatev v celoti poplačano še pred začetkom stečajnega postopka. Kdaj je tožnik za škodo zvedel, je kriterij, ki je relevanten le za potek subjektivnega zastaralnega roka. Ker je objektivni 5-letni zastaralni rok iz drugega odstavka 376. člena ZOR začel teči dan pred začetkom stečajnega postopka, 2. 7. 1996, in je potekel 2. 7. 2001, tožba pa je bila vložena za tem, je vtoževana terjatev zastarala.

5. Tožnik je na revizijo odgovoril in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne. Navaja, da bi moralo sodišče ugovor zastaranja zavreči, saj je revident šele v reviziji podal trditve o dejstvih, relevantnih za presojo ugovora zastaranja, npr. o dnevu uvedbe stečaja zoper T., o datumu prijave terjatve v stečajno maso in o datumu nastanka škode.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Dopuščeni reviziji mora revident priložiti predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije (tretji odstavek 373. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka ni ravnala tako: reviziji ni priložila ne predloga za dopustitev revizije in ne sklepa o dopustitvi revizije. Revizija je zato nepopolna, kar je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, obširno npr. v sklepu II Ips 410/2010.

8. Ker se v postopku z revizijo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (383. člen v zvezi s 336. členom ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP).