Court dismisses appeal when non-judge expert is paid under general contract law, not court rules.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (nad zneskom 1.149,00 EUR, oziroma z DDV 1.378,80 EUR) potrdi.

[JEDRO]

Pravilnika, ki je podzakonski predpis, za primere, ko sodišče izvedensko delo zaupa instituciji, ki ni imenovana za sodnega izvedenca, ni mogoče uporabiti. Pravico izvedenca do plačila za opravljeno delo je treba v takšnem primeru presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava. Nagrada je predmet izrecnega dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem, ali pa se določi po vnaprej znanem ceniku oziroma v višini, kot se običajno plačuje za tako delo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom UM za opravljeno delo priznalo nagrado in povračilo stroškov v višini 5.289,00 EUR, povečano za 20% DDV v višini 1.057,80 EUR, torej skupaj 6.346,80 EUR. Odločilo je, da se izplačilo nagrade in stroškov v navedeni višini nakaže na poslovni račun v 30 dneh po prejemu računa, ki mora biti skladen s pravnomočnim sklepom (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je strokovna institucija zavezanec za DDV (II. točka izreka). Odločilo je še da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlog po tretji točki prvega odstavka 338. člena ZPP) pravočasno pritožila tožeča stranka, ki odločitev sodišča prve stopnje izpodbija v delu s katerim je sodišče prve stopnje izvedencu priznalo nagrado nad zneskom 1.149, 00 EUR, oziroma z DDV nad zneskom 1.378,80 EUR. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da bo izvedencu priznana le nagrada v višini 1.149, 00 EUR, oziroma z DDV 1.378,80 EUR, v presežku nad tem pa bo zahteva izvedenca za priznanje nagrade zavrnjena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu izvedenca za odmero nagrade in izvedencu na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih (Ur. l. RS št. 88/2010 in 1/2012, v nadaljevanju Pravilnik) priznalo nagrado: za študij spisa nad 1000 strani 460,00 EUR (48. člen Pravilnika), za študij dodatne dokumentacije nad 300 strani 230 EUR (49. člen Pravilnika), za pregled oziroma zbiranje dodatnih virov, dokumentacije, pregled in poglobljeno analizo 4140,00 EUR (50. člen Pravilnika) in za izdelavo izjemno zahtevnega izvida 459,00 EUR (51. člen Pravilnika). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je šlo v obravnavanem primeru za situacijo, ki opravičuje uporabo drugega odstavka 50. člena tarife, saj gre za izjemno zahteven pregled, pri katerem je bilo treba pregledati zelo obširno in strokovno zahtevno dokumentacijo.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, ki navaja, da postavke 48.,49. in 51. člena Pravilnika predstavljajo maksimum, ki ga je mogoče sodnemu izvedencu priznati in izvedenec in je določbe 50. člena Pravilnika razumeti kot določbe, ki naj sodnemu izvedencu omogočijo dodatno nagrado le v primerih, ko je na kraju samem ali kako drugače pregledoval oziroma ogledoval nekaj fizičnega, ne pa listin v spisu in literature, ki jo uporabi kot podlago za izdelavo mnenja. Razlaga navedenega določila, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje pa pomeni podvojeno nagrajevanje istega dela.

6. Odločitev sodišča prve stopnje pa je materialno pravno pravilna iz drugih razlogov. Izvedensko delo se sme zaupati strokovni instituciji, ki nima statusa sodnega izvedenca (3. odstavek 245.člena ZPP). UM nima statusa sodnega izvedenca, zato zanjo določbe Pravilnika za plačilo nagrade ne veljajo. Pravice in obveznosti med pravnimi subjekti lahko nastanejo le na podlagi zakona ali pravnega posla. Pravilnika, ki je podzakonski predpis, za primere, ko sodišče izvedensko delo zaupa instituciji, ki ni imenovana za sodnega izvedenca, zato ni mogoče uporabiti. Pravico izvedenca do plačila za opravljeno delo je treba v takšnem primeru presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava. Nagrada je predmet izrecnega dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem, ali pa se določi po vnaprej znanem ceniku oziroma v višini, kot se običajno plačuje za tako delo (J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Ljubljana 2005, stran 489, sklep VSL I Cp 1857/2002).

7. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje in izvedenec, ki je sprejel naročilo za izdelavo mnenja, ob naročilu izrecno dogovorila o ceni naročenega dela, zato pride v poštev le določitev nagrade v višini, ki se običajno plačuje za tako delo. Iz spisovnih podatkov – ponudbe sorodne institucije UL, z dne 14.5.2012 (list. številka 341), ki je bila v zadevi najprej imenovana za izvedenca, izhaja, da naj bi honorar za navedeno delo znašal 7.200,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je soglašalo s ceno, ki jo je zahteval izvedenec, ki je delo opravil in znaša 6.346,80 EUR, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za strokovno zahtevno in obsežno delo, ki je zahtevalo specifična znanja in pregled izredno obširne in strokovno zahtevne dokumentacije. Pritožnica v pritožbi navaja, da je bila v obravnavanem primeru osnovna naloga izvedenca le primerjava in pregled dveh tekstov pokojninskih načrtov, kar je danes možno z uporabo osnovnih računalniških pripomočkov, kar ni izjemno zahtevno delo. Po oceni pritožbenega sodišča, je upoštevaje ponudbo UL, zahtevano plačilo šteti kot običajno plačilo za opravljeno delo. Pri tem je treba upoštevati, da je plačilo, ki ga zahteva izvedenec, nižje od ponudbe navedene sorodne institucije (pritožnica je bila z navedeno ponudbo seznanjena z dopisom sodišča z dne 18.5.2012). Pritožbene navedbe v zvezi z nezahtevnostjo dela pa so prepavšalne, da bi jih bilo mogoče upoštevati.

8. Ker so pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljene, pritožbeno sodišče pa ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, je izrek o stroških odpadel.