Appeal dismissed; compulsory psychiatric care ordered under ZDZdr upheld as constitutionally compliant despite rights infringement.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the daughter's appeal against the first-instance order discharging a patient from a special supervision ward. The plaintiff argued her mother suffered severe mental distress and required immediate care, while the court found the patient did not meet the strict legal criteria for involuntary treatment under the Mental Health Act. The court ruled that the discharge decision was correct because the patient's condition did not currently justify compulsory measures, and the appeal was rejected as unfounded.
Legislator headnote
AI generated39. člen ZDZdr; 35. člen Ustave RS; 39. člen ZDZdr permits compulsory treatment only when specific conditions regarding danger and mental impairment are met, and any restriction on the right to voluntary treatment must be strictly and restrictively applied in accordance with statutory requirements.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Ukrepi po ZDZdr pomenijo poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. V konkretnem primeru ukrepa nadzorovane obravnave gre zlasti za poseg v pravico do varstva in duševne integritete po 35. členu Ustave RS, pa tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se M. K. odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom (točka1sklepa). Bolnišnici Begunje je naložilo, da pridržano osebo takoj odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom, morebitna pritožba pa ne zadrži izvršitve tega sklepa (točka 2 izreka tega sklepa). Odločilo je, da se stroški postopka krijejo iz proračuna sodišča (točka 3 izreka sklepa).
Zoper sklep se je pritožila hčerka pridržane N. K.. V pritožbi navaja, da je bila mati s pomočjo prisilnih sredstev 19. 9. 2013 pripeljana v Begunje, ker se ji je v zadnjih petih dneh duševno stanje poslabševalo. Postajala je agresivna, napadalna, uničevala je pohištvo, grozila z likvidacijo stanujočih v isti hiši, motila nočni red in mir … Nadalje pritožnica v obširni pritožbi opisuje razmere, v katerih je živela njena mati M. K. prej predno je bila sprejeta v oddelek na oddelek pod posebnim nadzorom v Begunje. Meni, da se njena mati bori s hudo duševno stisko in sama zase ni več sposobna skrbeti. Nujno potrebuje zdravniško pomoč, pritožnica pa ji ne zna pomagati.
Pritožba ni utemeljena.
V skladu z 39. členom Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je dopustno zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
– če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,
- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in
- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz 1. in 2. alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).
Prvo sodišče je pridržano M. K. zaslišalo. Pri tem je bil navzoč poleg njenega zastopnika - odvetnika Ž. N. tudi izvedenec psihiater M. K., ki je po zaslišanju kot izvedenec podal mnenje o njenem duševnem stanju. Ocenil je, da gre pri K. za postopno nastajajoče vedenjske spremembe v okviru starostne demence, vendar zaenkrat zaradi tega ne ogroža svojega življenja in zdravja in tudi ne zdravja in življenja sobivajočih. Za odločitev v zadevi je pomembno stanje v času odločanja, ki pa je takšno kot ga je podal izvedenec. Po povedanem niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji (39. člen ZDZdr), ki sicer dopuščajo zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, zato je odločitev prvega sodišča, ki je bolnišnici naložilo, da pridržano odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom pravilna, pritožba pa neutemeljena. To pa ne pomeni, da se bo zdravljenje M. K. prekinilo, le nadaljevalo se ne bo v oddelku pod posebnim nadzorom.
Glede na pritožbene navedbe je pojasniti, da ukrepi po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) pomenijo poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. V konkretnem primeru ukrepa nadzorovane obravnave gre zlasti za poseg v pravico do varstva in duševne integritete po 35. členu Ustave RS, pa tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS. Ta zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Ustava sicer dopušča možnost omejitve pravice do prostovoljnega zdravljenja, vendar je pri odločanju o tem ustavno skladno strogo in restriktivno upoštevati zakonske pogoje, ki so za izrek ukrepa navedeni v ZDZdr. Sodišče je skladno s tem tudi odločalo.
Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitve na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Določbe ZPP so smiselno uporabljene na podlagi prvega odstavka 30. člena ZDZdr in 37. člena ZNP.