Future damage claims expire from the first ascertainable instance, interrupting prior claims only upon completion.

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Zastaranje za bodočo škodo začne teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva; ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek. Ključno je, da je očitano škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale. Zato je treba odškodninski zahtevek za bodočo škodo uveljavljati v roku, ki teče od trenutka zapadlosti prve tovrstne terjatve. Tožba za povrnitev prve škode pretrga zastaranje terjatev za povrnitev bodočih škod, saj njihovo zastaranje prične ponovno teči s končanjem prejšnjega spora. Če pa zastara terjatev za povrnitev prve škode, potem preneha tudi pravica zahtevati povrnitev kasneje nastalih enakovrstnih škod.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo odškodninski zahtevek, s katerim je tožnik kot solastnik nepremičnine od tožencev zahteval, da mu plačata 41.729,26 EUR (prej 10,000.000 SIT).

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik se ne strinja, da mu je bila škoda znana že leta 1995. Tedaj je izvedenec K. ocenil le stroške popravila poškodb na objektu, ne pa tudi njegove manjvrednosti, pa tudi ni ugotovil okoliščin, iz katerih bi tožnik lahko pričakoval gotovo bodočo škodo. Z deli, ki jih je cenilec priporočil, bi se nadaljnje nastajanje škode lahko preprečilo, vendar pa do popravila ni prišlo zaradi nasprotovanja tožene stranke, ki poleg tega niti ni odstranila črne gradnje, ki je vir škode. Tožnik je šele neposredno pred vložitvijo tožbe ugotovil, kakšna škoda mu je nastala. Po njegovem mnenju sodišče ni ravnalo prav, ko ni postavilo izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil, kdaj je dejansko nastala škoda zaradi neuporabnosti objekta. Tožnik se sklicuje na stališče sodne prakse (sklep VS RS II Ips 834/93), da dan škodnega dogodka ni nujno dan nastanka škode, pač pa je dan nastanka škode potrebno točno in konkretno ugotoviti. O tem pravnem stališču se pritožbeno sodišče ni opredelilo in na pritožbeni očitek ni odgovorilo. Tožnik predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se pritožbi tožnika ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo okrožnemu sodišču v novo sojenje.

4. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP), je potrebno pri obravnavanju revizije uporabiti določbe ZPP, ki so veljale pred 1. 10. 2008.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in poslana v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po zakonskih določilih, identičnih v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ), z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (360. in 361. člen ZOR oz. 335. in 336. člen OZ). Za odškodninske terjatve zakon določa, da slednje zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil; v vsakem primeru pa zastara odškodninska terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (376. člen ZOR oz. 352. člen OZ). Pravilno je revizijsko stališče, da ni nujno, da dan škodnega dogodka sovpada z dnevom nastanka škode. Ravno zato je potrebno v vsakem primeru natančno ugotoviti, če in katera škoda je nastala takoj ob škodnem dogodku in katera kasneje (sklep VS RS II Ips 834/1993 in pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 1994).

8. Posebnost zastaranja odškodninskih terjatev se nanaša na bodočo škodo. To je tista škoda, katere vzrok je (ob zaključku glavne obravnave) že nastal in je zaključen, posledice pa ali še trajajo (kontinuirana bodoča škoda) ali pa bodo po normalnem teku stvari gotovo nastale kasneje (samostojna bodoča škoda). Zastaranje za bodočo škodo začne teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva; ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek. Ključno je, da je očitano škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale. Zato je treba odškodninski zahtevek za bodočo škodo uveljavljati v roku, ki teče od trenutka zapadlosti prve tovrstne terjatve. Tožba za povrnitev prve škode pretrga zastaranje terjatev za povrnitev bodočih škod, saj njihovo zastaranje prične ponovno teči s končanjem prejšnjega spora. Če pa zastara terjatev za povrnitev prve škode, potem preneha tudi pravica zahtevati povrnitev kasneje nastalih enakovrstnih škod. Kadar gre za predvidljivo bodočo škodo, glede katere je po končanju škodnega dogodka gotovo, da bo po normalnem teku stvari nastajala in se večala tudi kasneje, je opisano stališče o teku zastaranja nujno, saj bi bil sicer institut zastaranja izigran, ker bi oškodovanec lahko terjal odškodnino ne glede na začetek njenega nastajanja (tako tudi sodba VSRS II Ips 315/2010).

9. Vzrok konkretne škode je po tožnikovih trditvah postavitev objekta, katerega gradnjo sta toženca nesporno končala najkasneje leta 1993. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval enotno odškodnino zaradi manjvrednosti objekta zaradi več razlogov: nedostopa, zmanjšanja svetlobe in razgleda, pa tudi, kar je v reviziji še edino izpodbijano, zaradi vlage. Glede slednje je tožnik izpovedal, da so se težave z vlago izrazito pojavile v letu 1995. To pa pomeni, da je pravilen zaključek sodišča, da je terjatev (tudi v delu, ki se nanaša na posledice vlage) zastarana, saj je prva škoda iz tega vzroka nastala že v letu 1995 in se od tedaj dalje kontinuirano pojavljala (in večala). Že v letu 1995 bi tožnik lahko zahteval odpravo nastale škode. Škoda, ki je nastala zaradi vlage po 1995, je le sukcesivna bodoča škoda, glede katere je zastaranje pričelo teči z njenim prvim pojavom leta 1995 in se je do vložitve tožbe v letu 2003 že izteklo.

10. Kolikor revizija izpodbija ugotovitev sodišč o tem, kdaj je tožniku postala škoda (njen nastanek in bodoče pojavljanje) znana, gre za izpodbijanje dejanskega stanja in v tem delu revizija ni dovoljena. Poleg tega tožnik v reviziji kot vzrok škode navaja povsem novo ravnanje tožencev, in sicer, da nista dovolila sanacijo objekta in nista porušila črne gradnje, kar v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo obravnavano. Tožbene trditve o izvoru škode so se namreč nanašale le na škodljiv vpliv zgrajenega objekta, ne pa na ravnanje tožencev po zaključku gradnje.

11. Graja procesnih kršitev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje, katerega ugotovitve je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, se pri ugotavljanju relevantnega datuma, kdaj se je tožniku rodila odškodninska tožba, sploh ni sklicevalo na izvedensko mnenje, ki je bilo podlaga tožbe v zadevi P 168/95 pri Okrajnem sodišču v Kamniku. Navedeni spis je sodišče prebralo le zaradi odločitve o ugovoru že razsojene stvari, ne pa zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja. O njem je odločilo na podlagi tožnikove izpovedi. Prav tako ne drži, da bi bil napačno zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, saj ni res, da bi ga revident predlagal v zvezi z ugotovitvijo, kdaj je objekt zaradi vlage postal neuporaben, pač pa glede višine škode. Poleg tega v tem delu revident ne graja pomanjkljivosti oziroma procesne kršitve, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, pač pa očitke naslavlja na prvostopenjsko sodišče. Ker je revizija pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje, se morajo očitane kršitve nanašati na ravnanje sodišča druge stopnje, sicer gre za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev.

12. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavlja revizija, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijo po določbi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam krije svoje stroške revizijskega postopka.