Enforcement of debt cannot constitute damage under ZIZ Art. 71; sale of property is not protected damage.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Kljub temu, da izguba hiše predstavlja velik problem in stisko za dolžnico in njeno družino, realizacija izvršbe sama po sebi ne more predstavljati tiste škode, ki je varovana z 71. členom ZIZ, saj posledic, do katerih pride že zaradi izvršbe same, ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe.

Zoper takšen sklep se pritožuje dolžnica, ki v pritožbi navaja, da sodišče ni vsebinsko preverjalo njenih navedb, saj bi lahko pristojne institucije zaprosilo za mnenje. Do konca leta 2011 so bili prejemniki socialne pomoči, z možem sta še vedno brez zaposlitve in brez kakršnihkoli prejemkov. V družini sta dva otroka, eden šoloobvezen, drugi pa predšolski. S prodajo nepremičnine bi nastala nepopravljiva škoda za celotno družino, kakor tudi za tretjo osebo, ki je solastnik nepremičnine. Družina bi ostala na cesti, v breme države in skupnosti. Nikoli ne bi mogla povrniti stanovanja, otroke bi dali v rejo in družina bi v celoti razpadla zaradi nepremišljenega dela sodišča in kraje, saj višina dolga ne dosega niti 1 % vrednosti nepremičnin in bi upnik lahko v tem primeru posegel po samo določenem delu nepremičnine. Poleg te nepremičnine, na kateri stoji hiša, upnik istočasno poskuša prodati tudi drugi dve nepremičnini – gozd v vrednosti 15.000,00 EUR ter travnik, ki je ocenjen na vrednost 50.000,00 EUR. Gre za veliko nesorazmernost dolga in vrednosti nepremičnine. Zato je sodnica povsem napačno, zmotno in hudo kršeno odločila s sklepom, da se njen predlog za odlog izvršbe zavrne. Sodišče ne bi smelo upniku ugoditi ter sploh nadaljevati z izvršbo. Poleg tega pa še izsiljuje, še posebej z odprodajo vseh nepremičnin, katerih skupna vrednost presega vrednost dolga za vsaj 124 krat. Za odlog je zaprosila iz upravičenega razloga, da sama poskusi prodati del nepremičnin, kar je tudi razvidno iz Upravne enote Šentjur, na kateri objavljajo na oglasni deski prodajo nepremičnine, imajo pa tudi več oglasov v različnih oglasnikih. V kolikor bo sodišče vztrajalo pri izvršbi in ne bo odredilo odloga, bo podala nasprotno izvršbo in zahtevala revizijo postopka, sodnico pa kazensko ovadila zaradi prekoračitve pooblastil in zlorabe položaja iz izsiljevanja.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v prvem odstavku 71. člena določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v primerih, ki so taksativno našteti v nadaljevanju v točkah 1 do 9 istega člena, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZIZ pa lahko sodišče na predlog dolžnika odloži izvršbo tudi v drugih primerih, ko so zato podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnica z navedbami v predlogu za odlog izvršbe ni uspela izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, saj je v predlogu za odlog izvršbe navajala, da v primeru prodaje nepremičnine nikoli ne bo mogla dobiti nazaj oziroma priti do poplačila njenega deleža, ki ga ima na hiši in da bo kupnina šla za poplačilo upnika, tudi če se bo v pravdnem postopku ugotovilo, da predstavlja nepremičnina skupno premoženje, s tem pa bi bila ogrožena tudi eksistenca tretje osebe – solastnika in same družine. Sodišče prve stopnje je dolžnici pojasnilo, da kljub temu, da izguba hiše predstavlja velik problem in stisko za dolžnico in njeno družino, realizacija izvršbe sama po sebi ne more predstavljati tiste škode, ki je varovana z 71. členom ZIZ, saj posledic, do katerih pride že zaradi izvršbe same, ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe. S takšno razlago sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti soglaša in takšnim razlogom kot tudi sprejeti odločitvi pritrjuje.

Pritožbene navedbe, da so za odlog zaprosili iz upravičenega razloga, da sami poskusijo prodati del nepremičnin in da bi s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku prišlo do tega, da bi družina ostala na cesti ter da bi otroke dali v rejo in bi družina razpadla, kot tudi navedbe, da sta tožnica in njen mož še vedno brez zaposlitve in brez kakršnihkoli prejemkov, predstavljajo pritožbene novote, saj takšnih trditev v predlogu za odlog izvršbe dolžnica ni podala, v pritožbi pa tudi ne izkazuje za verjetno, da teh trditev ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato so te pritožbene navedbe kot nedovoljene pritožbene novote neupoštevne.

V zvezi s pritožbenimi trditvami, da bi se z odprodajo nepremičnine, ki je v velikem nesorazmerju z dolgom, povzročila nepopravljiva škoda pa je potrebno poudariti, da škoda, ki nastane z realizacijo izvršbe ni pravno upoštevna škoda v smislu 71. člena ZIZ in se zato pritožbene navedbe, ki predstavljajo ponovitev navedb iz predloga za odlog, neutemeljene. Neutemeljeni pa so tudi očitki dolžnice o „kraji“ premoženja, ker je upnik zaradi izterjave dolga v višini 2.718,66 EUR s pripadki posegel po vseh nepremičninah, ki so v lasti dolžnice. ZIZ namreč ne pozna omejitve izvršbe po uradni dolžnosti, pač pa lahko v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ na dolžnikov predlog sodišče omeji dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve. V kolikor dolžnica meni, da bi lahko že s prodajo ene izmed treh nepremičnin, na katere je upnik predlagal izvršbo, upnik lahko bil v celoti poplačan, še ima možnost vložiti takšen predlog pri sodišču prve stopnje. Iz spisovnega gradiva predmetne zadeve je namreč razvidno, da v predmetni zadevi še ni bila opravljena cenitev nepremičnin, na katere je predlagana izvršba, čeprav je sodišče že določilo tri cenilce ustreznih strok, da opravijo takšno cenitev. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dolžnica v svojem predlogu za odlog izvršbe ni izkazala niti prvega pogoja za dovolitev odloga tj. da bi s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, zaradi česar je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita, medtem ko so pritožbene navedbe, da sodišče sploh ne bi smelo ugoditi upniku in nadaljevati izvršbo neobrazložene in tudi za sprejem izpodbijane odločitve neupoštevne, medtem ko so grožnje z vložitvijo kazenskih ovadb zoper sodnico, ki je izdala izpodbijani sklep neumestne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo in je sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa v skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ni zasledilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti nepravilne uporabe materialnega prava.