Administrative court dismisses appeal as late appeal filed by lawyer after client was already represented. Client was represented alone when appeal deadline started. Court rejects late appeal filed by lawyer after client was already represented.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Pooblaščenka tožnice je obvestila davčni organ o tem, da zastopa tožnico in predložila pooblastilo za zastopanje šele po tem, ko je že bil izdan sklep o obnovi postopka in tudi že odrejena njegova vročitev tožnici. To pa pomeni, da je bila vročitev sklepa pravilno odrejena in s tem tudi pravilno opravljena tožnici kot stranki, ki je ob izdaji sklepa in ob njegovem odpošiljanju še nastopala v postopku samostojno, brez pooblaščenca. Posledično je pravilno in skladno z zakonom (ZDavP in ZUP) štetje roka za pritožbo ter ugotovitev, da je bila glede na dan, ki se po ZDavP šteje kot dan vročitve sklepa pritožba s strani takrat že pooblaščenke tožnice vložena prepozno.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Davčnega urada A. z dne 20. 10. 1997, s katero je le-ta kot prepozno vloženo zavrgel pritožbo tožnice zoper sklep o uvedbi obnove postopka o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leti 1994 in 1995 št. 41609-475/94-DD z dne 9. 7. 1997. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1., 4. in zlasti 6. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, v nadaljevanju: ZDavP) po katerih vročevalec v primeru, če naslovnika ni najti pa ni ugotovljeno, da je odsoten, spis izroči, če gre za vročitev po pošti, pošti njegovega stalnega prebivališča, na vratih oziroma v poštnem nabiralniku pa pusti pismeno sporočilo o tem, kje se spis nahaja in o roku (15 dni), v katerem je treba spis dvigniti.

Na sporočilu in na samem spisu navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je pustil sporočilo ter se podpiše. Če naslovnik spisa ne dvigne v roku 15 dni se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo sporočilo puščeno na vratih oziroma v nabiralniku, na kar je treba naslovnika opozoriti v samem sporočilu. V konkretnem primeru je prvostopni organ tožnici sklep o uvedbi obnove postopka vročil v skladu s citiranim 6. členom ZDavP in ji dne 10. 7. 1997 pustil sporočilo, kje se pisanje nahaja in v katerem roku ga lahko dvigne na pošti ter tudi opozorilo o tem, kdaj se bo vročitev štela za opravljeno, če pošiljke ne dvigne.

Tožnica pisanja v postavljenem roku ni prevzela, čeprav je prejela sporočilo, ampak je dne 17. 7. 1997, to je še v roku za dvig pisanja, pooblastila odvetnico, ki je skupaj s pooblastilom za zastopanje davčnemu organu poslala prošnjo za vročitev na njen naslov. Prvostopni organ je pooblaščenki poslal sklep v vednost 29. 7. 1997. Pooblaščenka je vložila pritožbo zoper sklep šele 5. 9. 1997. Glede na to, da je bila odločba vročena po določbi 6. člena ZDavP dne 10. 7. 1997 je bil zadnji dan pritožbenega roka 25. 7. 1997, zato je tudi po presoji tožene stranke prvostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožbo pooblaščenke na podlagi drugega odstavka 234.

člena ZUP kot prepozno zavrgel. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožnica še v roku za dvig pisanja pooblastila odvetnico in o tem obvestila organ prve stopnje in da zato vročitev ni bila opravljena pravilno, pa tožena stranka še dodaja, da je bila vročitev opravljena skladno s 6. členom ZDavP že 10. 7. 1997, s tem ko je bilo tožnici puščeno obvestilo o pisanju, pa le-tega ni dvignila v predpisanem roku. Tako ni bilo podlage za ponovno vročanje, sicer pa bi tožnica morala o pooblastilu zastopnici prvostopni organ obvestiti pred vročitvijo pisanja.

Takšno odločitev tožnica izpodbija s tožbo in predlaga, da jo sodišče skupaj z odločitvijo prvostopnega organa odpravi oziroma podrejeno, odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji tožena stranka povrne stroške postopka. V tožbi navaja, da gre v zadevi za ponovno izdajo odmerne odločbe, in to iz razloga, ker davčni organ tožnici kot samostojni podjetnici ni priznal obračunane amortizacije za določena osnovna sredstva, ki jih je redno uporabljala, ni pa razpolagala z računi kot listinami, iz katerih bi bila razvidna njihova vrednost. V nadaljevanju navaja razloge, zakaj je takšno stališče davčnega organa nesprejemljivo oziroma utemeljuje pravilnost obračunavanja amortizacije, kakršno izhaja iz davčnih napovedi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo z dne 15. 1. 2003.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče najprej ugotavlja, da v zadevi ni sporna davčna odmera, kot izhaja iz vsebinskega dela tožbe, ampak procesna odločitev davčnega organa, po kateri je bila tožničina pritožba zoper sklep o uvedbi obnove postopka odmere davka iz dejavnosti za leti 1994 in 1995 spoznana za prepozno. V tem pogledu pa sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke in pred tem že prvostopnega davčnega organa pravilna in zakonita. Iz upravnih spisov namreč kot nesporno izhaja, da je pooblaščenka tožnice obvestila davčni organ o tem, da zastopa tožnico in predložila pooblastilo za zastopanje šele po tem, ko je bil izdan sklep o obnovi postopka in tudi že odrejena njegova vročitev tožnici. To pa pomeni, da je bila vročitev sklepa pravilno odrejena in s tem tudi pravilno opravljena tožnici kot stranki, ki je ob izdaji sklepa in ob njegovem odpošiljanju še nastopala v postopku samostojno, brez pooblaščenca. Posledično pa je pravilno in skladno z zakonom (ZDavP in ZUP) tudi štetje roka za pritožbo ter ugotovitev, da je bila glede na dan, ki se po ZDavP šteje kot dan vročitve sklepa (10. 7. 1997), pritožba s strani takrat že pooblaščenke tožnice vložena prepozno. Tožbeni razlogi, ki so izključno vsebinske narave, za odločitev v zadevi niso relevantni in jih zato sodišče ni presojalo. Drugih razlogov za predlagano odpravo izpodbijane odločbe, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa sodišče tudi ni našlo. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.