Administrative court dismissed claim as local authority's decision on sports property rights is a civil law matter, not an administrative act.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Sklep po 2. odstavku 64. člena ZSpo, s katerim je lokalna skupnost zavrnila zahtevek za priznanje lastninske pravice na športnih objektih, ni upravni akt in ne drugi akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Društvo v tem primeru uveljavlja svojo lastninsko pravico kot nosilno pravico civilnega prava.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevek tožeče stranke za uveljavitev lastninske pravice na športnem objektu Hipodrom A, S ulica 28, B, ki je naveden v Sklepu o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 22/99, 24/00, 106/00, 3/01, 14/01, 31/01, 40/01 in 50/01).

Tožeča stranka izpodbija navedeni sklep zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, saj odločba nima obrazložitve in ne vsebuje razlogov, ki bi utemeljevali odločitev pristojnega organa, pa tudi iz vseh drugih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS). Navaja, da je v 2. odstavku 64. člena Zakona o športu (v nadaljevanju: ZSpo) določeno, da društvo lahko uveljavlja lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasi organu lokalne skupnosti v roku, določenem v tem členu zakona. Nesporno je, da je tožeča stranka pravočasno uveljavljala lastninsko pravico na objektu Hipodrom B, kot je opredeljen v Sklepu o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana. Zahtevi je predložila tudi listine, iz katerih so razvidni prenosi zemljišč na njenega pravnega prednika ter zgradbe oziroma objekti, zgrajeni na teh zemljiščih. Na parcelah, ki so kot Hipodrom A opredeljene v sklepu, so zgrajeni objekti: pokrita jahalnica, hlevi, tekmovalne steze, itd. Večino objektov je klub zgradil z lastnimi sredstvi od leta 1955 dalje. Objekti so se zgradili v veliki večini s prostovoljnim delom članov društva ter s sredstvi, ki jih je društvo pridobilo z organiziranjem tombol, z opravljanjem dejavnosti avtoprevozništva, konjeniško loterijo pri Konjeniški zvezi Slovenije, z dohodki od tekem, itd. Ker tožena stranka postopka sploh ni izvajala, bo morala v ponovljenem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje in oceniti prispevek društva k izgradnji objektov, ki služijo za konjeniški šport. Predlaga odpravo sklepa tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zahtevek tožeče stranke s sklepom zavrnila, pri čemer pa ni odločila o lastninski pravici, ker je to v pristojnosti sodišča, torej ni ravnala kot oblastni organ, ampak kot pristojni organ lokalne skupnosti in je zgolj obravnavala zahtevo in se do nje kot dober gospodar opredelila. Izpodbijani sklep je torej akt poslovanja, saj ZSpo določa temelje za lastninjenje športnih objektov v družbeni lastnini in ni namenil nikakršne vloge mestni upravi lokalne skupnosti pri lastninjenju, niti ni izrecno določil njene pristojnosti za odločanje o lastninski pravici v teh postopkih. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti in druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (2. odstavek 1. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznikov, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS). Po presoji sodišča pa izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke za priznanje lastninske pravice na športnih objektih Konjeniškega kluba B, ni upravni akt in tudi ne drugi akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ga je tožena stranka izdala na podlagi 64. člena ZSpo (Uradni list RS, št. 22/98), ki ureja lastninjenje športnih objektov. Po 1. odstavku tega člena so postali športni objekti, ki so bili družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, društvena lastnina, razen objektov, ki jih je pristojni organ lokalne skupnosti določil za športne objekte občinskega pomena. Ta določba je torej urejala olastninjenje športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini.

Le v tem primeru, ko je bil za posamezen objekt določen lastnik, s čemer se je konkretizirala zakonska določba o olastninjenju, gre za odločitev o javnopravni stvari, ki se lahko preizkuša v upravnem sporu. Drugi odstavek 64. člena ZSpo pa določa, da objekti, ki so glede na 1. odstavek tega člena določeni kot objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali fizična oseba, lahko na takem objektu uveljavlja lastninsko pravico, če svoj zahtevek priglasi pristojnemu organu lokalne skupnosti v določenem roku.

Po razlagi Ustavnega sodišča RS gre za drugo lastninjenje športnih objektov, ki sledi prednostnemu, časovno omejenemu lastninjenju po 1. odstavku 64. člena ZSpo (odločba Ustavnega sodišča U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002). Uveljavljanje lastninske pravice na objektu, ki je postal last lokalne skupnosti, pa ima po mnenju tega sodišča vsebino civilnopravnega razmerja. Društvo v tem primeru uveljavlja svojo lastninsko pravico kot nosilno pravico civilnega prava. Lokalna skupnost, zoper katero jo uveljavlja, ne nastopa v tem primeru proti društvu avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo, temveč kot imetnica premoženjske pravice.

Sporna premoženjska razmerja pa se po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) rešujejo pred sodišči s splošno pristojnostjo. Zato tožeča stranka ne more pred Upravnim sodiščem izpodbijati sklepa tožene stranke, iz katerega niti po obliki ne izhaja, da je tožena stranka štela, da spada obravnavanje zahtevka tožeče stranke po priznanju lastninske pravice v upravnopravno sfero in sklepa ni sprejela po pravilih upravnega postopka, kot v tožbi zmotno meni tožeča stranka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.