Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep I Kp 65953/2012 ECLI:SI:VSLJ:2013:I.KP.65953.2012 AI generated

Court allows detention extension by investigating judge under EU mutual recognition law without prosecutor's request.

Case Number VSL sklep I Kp 65953/2012
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court dismissed the defense's appeal against a detention extension ordered by the first-instance court. The defense argued that only the prosecutor could request such an extension, citing constitutional protections and prior rulings. The court ruled that the special EU cooperation law supersedes general criminal procedure rules, allowing the investigating judge to extend detention based on the requesting state's request without a prosecutor's proposal.

Legislator headnote

AI generated

ZSKZDČEU 23. člen; ZKP 201. člen: Under the law on cooperation in criminal matters with EU member states, a detention extension may be ordered by an investigating judge without a prosecutor's request when executing an EU arrest warrant based on mutual recognition principles.

Keywords

AI generated
EU arrest warrant detention extension mutual recognition investigating judge prosecutor request criminal procedure special law

Cited Legislation

AI generated
ZSKZDČEU 23. člen
ZKP 201. člen 1. točka 1. odstavek
Ustava Republike Slovenije 22. člen
ZKP 22. člen

Cited Case Law

AI generated
Ustavno sodišče št. U-1-50/09
Ustavno sodišče št. Up-260/09
Vrhovno sodišče RS XI Ips 90/2009
Ustavno sodišče št. UP-402/12
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba zagovornikov zahtevane osebe se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pripor zahtevani osebi lahko podaljša senat tudi, v kolikor predlog poda preiskovalni sodnik in ne državni tožilec. Vloga državnega tožilstva RS je v postopku izročitve zahtevane osebe na podlagi ZSKDČEU, da ščiti interese zaprošene države in je zato njegova vloga kot organa pregona omejena. Predlog za podaljšanje pripora, ki ga poda preiskovalni sodnik ni v nasprotju z Ustavo RS, saj tudi ZKP pozna izjeme, da se pripor podaljša brez predloga ODT.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Kranju na predlog preiskovalne sodnice zahtevani osebi S. B. na podlagi drugega in sedmega odstavka 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU) podaljšal pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) do 20. 4. 2013.

2. Zoper navedeni sklep so se pritožili zagovorniki zahtevane osebe zaradi kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagali, da pritožbeno sodišče predlog preiskovalne sodnice za podaljšanje pripora zavrne, podredno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki v svoji pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje zahtevani osebi kršilo ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine s tem, ker je v postopku odločanja o predaji na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju ENPP), ki ga je izdalo Državno tožilstvo v Augsburgu v Nemčiji, upoštevalo predlog preiskovalne sodnice za podaljšanje pripora zahtevani osebi. Mnenja so, da podaljšanja pripora ne more predlagati preiskovalna sodnica, o čemer je že odločalo Ustavno sodišče (glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-1-50/09 oziroma Up-260/09).

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se navedene odločbe nanašajo na ureditev odreditve oziroma podaljšanje pripora, ki je bil na podlagi teh odločb spremenjena v ZKP, in ne na določila v Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugih držav članic Evropske unije. S tem zakonom kot specialnim zakonom so bili v pravni red Republike Slovenije preneseni tudi določeni pravni akti Evropske unije in določeno, da se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika kot tudi kazenskega postopka izvršitvene države, pri tem pa veljajo načela vzajemnega priznanja, specialnosti, učinkovite pomoči in hitrosti postopka. Ta zakon na nek način nadomešča in poenostavlja postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev (ekstradicijski postopek), ki je urejen v ZKP. V 23. členu pa ureja tudi postopek pripora v primeru izdanega Evropskega naloga za prijetje in predajo ali razpis ukrepa v Schengenskem informacijskem sistemu in se oba akta štejeta za prošnjo za odreditev pripora in izvedbo postopka predaje.

6. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so izpolnjeni pogoji za dopustnost izvršitve naloga v Republiki Sloveniji in istočasno ugotovilo, da so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo zahtevana oseba pobegnila in tako onemogočala uspešno izvedbo postopka predaje in je zato zoper zahtevano osebo odredilo pripor. Ker pa je v postopku predaje potekel čas, ki ga določa šesti odstavek 23. člena ZSKZDČEU je senat pristojnega okrožnega sodišča na predlog preiskovalne sodnice podan v skladu s sedmim odstavkom 23. člena istega zakona, potem ko je ugotovil, da so priporni razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen še vedno podani, pripor podaljšal do 20. 4. 2013. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedbe pritožnikov, da je predlog podal neustrezen organ in gre za kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, niso utemeljene. Temelj odločanja v postopku izročitve je zahteva tuje države, državni tožilec izvršitvene države v postopku predaje nima niti položaja stranke niti zastopnika države prosilke. Ob upoštevanju navedenega je jasno, da predlog državnega tožilca za odreditev pripora v tej situaciji ni potreben (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 90/2009). To pa pomeni, da tudi ni potreben predlog tožilstva (kot to določa ZKP) za podaljšanje pripora. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je upoštevalo predlog preiskovalne sodnice in zahtevani osebi podaljšalo pripor, ni kršilo z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo priporne razloge po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ko v svoji odločbi ni obrazložilo utemeljenosti suma. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče odločalo na podlagi specialnega predpisa, ki določa načelo vzajemnega priznanja, kar pa pomeni, da je presojalo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni pogoji, ki jih določa ta zakon, konkretno v II. delu. Zato sklicevanje pritožnikov na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča (UP-402/12 v točki 18) ni sprejemljivo. V navedeni ustavni odločbi je Ustavno sodišče presojalo ali je o priporu odločalo sodišče in ker je ugotovilo, da je odločalo državno tožilstvo države prosilke je ugotovilo, da o priporu ni odločal neodvisen in nepristranski sodnik in zato ni mogoče z zagotovitvijo drugih pravnih garancij, ki so bile dane zahtevani osebi, sanirati neustavnega stanja.

8. Tudi dejstvo, da je bil sprožen postopek po ENPP, ki ga je izdalo državno tožilstvo tuje države, ne pomeni zatrjevane kršitve, saj ZSKZDČEU v 9. točki 7. člena določa, da pomeni „odreditveni pravosodni organ oziroma pristojni organ države izdaje“ pravosodni organ države odreditve oziroma pristojni organ države izdaje, ki je po njenem pravu pristojen za izdajo odločbe ali ukrepa, ki se izvršuje po tem zakonu. Iz Evropskega naloga za prijetje in predajo pa je razvidno, da ga je odredil pravosodni organ Republike Nemčije in sicer vodja Državnega tožilstva v Augsburgu na podlagi naloga za prijetje, izdanega s strani Občinskega sodišča Augsburgu z dne 13. 12. 2011, opr. št. 61 Gs 6954/11. Iz tega naloga pa je tudi razvidno, da gre za predajo zahtevane osebe zaradi izvedbe kazenskega postopka zaradi posebno težkega primera podkupljivosti v poslovnem prometu v dveh primerih po paragrafu 299 odstavek 1 in 3, 300, odstavek 1 in odstavek 2, št. 1, 301 odstavek 1, 53 Kazenskega zakonika. ENPP je torej izdal ustrezen organ Republike Nemčije, zato zahtevani osebi niso bile kršene z Ustavo zagotovljene pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjujejo pritožniki.

9. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeno.