Appeal allowed; compulsory liquidation rejected due to lack of legal basis for advance payment requirement.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the debtor's appeal, setting aside the first-instance court's rejection of the compulsory liquidation request. The lower court had incorrectly applied Article 233 of the Insolvency Act, which mandates an advance payment, to the compulsory liquidation procedure. The court ruled that this provision does not apply because compulsory liquidation presupposes the company has sufficient assets to cover all debts, including procedural costs, and lacks the legal basis for requiring an advance payment.
Legislator headnote
AI generated421. člen ZFPPIPP; 233. člen ZFPPIPP: The advance payment requirement under Article 233 of the Insolvency Act does not apply to compulsory liquidation proceedings, as the nature of such proceedings presupposes sufficient assets to cover all obligations.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
[JEDRO]
Likvidacijski postopek predpostavlja, da ima družba, nad katero se vodi postopek prisilne likvidacije, dovolj premoženja za poplačilo vseh njenih obveznosti, torej tudi za poplačilo stroškov izvedbe likvidacijskega postopka.
Zakonska podlaga za uporabo določbe 233. člena ZFPPIPP za postopek prisilne likvidacije ne obstaja.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog dolžnika za začetek postopka prisilne likvidacije.
2. Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Prvostopenjsko sodišče je predlagatelju s sklepom St 2409/2012 z dne 23.11.2012 naložilo, da mora v 15 dneh po prejemu sklepa založiti začetni predujem v skladu s prvim odstavkom 233. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v višini 3.434,50 EUR ali predložiti odločbo, s katero mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve plačila tega predujma. Ker predlagatelj v danem roku predujma ni založil niti predložil odločbe, s katero mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče predlog zavrglo. Svojo odločitev je oprlo na določbo petega odstavka 233. člena ZFPPIPP, ki naj bi se po stališču prvostopenjskega sodišča uporabljala tudi v postopku prisilne likvidacije. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je zmotno.
5. ZFPPIPP v 421. členu določa, katera pravila stečajnega postopka oziroma postopka zaradi insolventnosti, ki jih ureja, se smiselno uporabljajo za prisilno likvidacijo. Med njimi določbe 233. člena ZFPPIPP, ki določa obveznost plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ni, vendar ne brez razloga. Uporabo navedene določbe za postopek prisilne likvidacije namreč izključuje že sama narava tega postopka in razlogi za začetek le-tega. Likvidacijski postopek predpostavlja, da ima družba, nad katero se vodi postopek prisilne likvidacije, dovolj premoženja za poplačilo vseh njenih obveznosti, torej tudi za poplačilo stroškov izvedbe likvidacijskega postopka. Če pa se tekom postopka prisilne likvidacije ugotovi, da je pravna oseba, nad katero je bil začet postopek prisilne likvidacije, insolventna, mora upravitelj v njenem imenu v 15 dneh po dnevu, ko to ugotovi, ali bi to moral ugotoviti, če bi ravnal s profesionalno skrbnostjo, sodišču predlagati, da začne stečajni postopek.
6. Ker torej zakonska podlaga za uporabo določbe 233. člena ZFPPIPP za postopek prisilne likvidacije ne obstaja, se razlogi prvostopenjskega sodišča za zavrženje predloga za začetek prisilne likvidacije izkažejo kot materialnopravno zmotni.
7. Prvostopenjsko sodišče se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevalo na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 883/2009. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi Cst 250/2012 zavzelo drugačno stališče kot v prej navedeni odločbi. Odločba višjega sodišča, na katero se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče, torej ni odraz ustaljene sodne prakse v zvezi s spornim vprašanjem.
8. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi dolžnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP).
9. V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče preizkusi, ali so podani pogoji za začetek postopka prisilne likvidacije nad dolžnikom na podlagi določbe petega odstavka 32. člena Zakona o ustanovah (ZU), na katero se je dolžnik skliceval ob vložitvi predloga, in ki določa, da sodišče izvede postopek likvidacije oziroma stečaja v skladu z Zakonom o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji.