Appeal dismissed; insurer's 3-month notice period for contract termination overrides statutory early termination rights.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment that the insured's liability for health insurance premiums ended only in April 2009. Although the insured claimed job loss and cited a statutory provision allowing contract termination upon status change, the court found no evidence she notified the insurer of this change before the three-month notice period expired. The court ruled that while the law permits early termination in specific circumstances, the insured must still prove she fulfilled the contractual obligation to notify the insurer within the required timeframe.
Legislator headnote
AI generatedSplošni pogoji dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja; 8. alineja 6. člena Zakona o zdravstvenem zavarovanju: The statutory right to terminate a health insurance contract upon a change in status does not exempt the insured from the contractual notice period; the insured must prove they notified the insurer of the status change within the agreed timeframe for the termination to take effect.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
[JEDRO]
Ker je v skladu s Splošnimi pogoji dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja odpovedni rok 3 mesece, je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da je obveznost tožnice prenehala (šele) z mesecem aprilom 2009. Sklicevanje na 8. alinejo 6. člena Splošnih pogojev (ne Zakona o zdravstvenem zavarovanja) nič ne pomaga, saj ta določa le, da zavarovanec pogodbo lahko odpove v določenih primerih (kot je tudi toženkin) tudi pred potekom enega leta, kar sicer ni možno. Toženka bi torej morala dokazati, da je zavarovalnico (že prej) obvestila o spremembi svojega statusa, pa ji to ni uspelo.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50708/2011 z dne 15. 4. 2011 v veljavi v 1. in 3. točki izreka za glavnico 249,05 z zakonskimi zamudnimi, in za izvršilne stroške 39,00 EUR, višji zahtevek, in sicer za 166,95 EUR pa je zavrnilo in sklep za ta znesek razveljavilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo 36,74 EUR stroškov tožeče stranke.
Toženka se je pravočasno pritožila. Navaja, da je 1. 7. 2008 ostala brez zaposlitve in brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Sklicuje se na 8. alinejo 6. člena Zakona o zdravstvenem zavarovanja, da v primeru spremembe statusa zavezanec ni več dolžan plačevati z dnem spremembe statusa.
Tožnica na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa ni storilo. Ker gre za spor majhne vrednosti, saj njegova vrednost ne presega 2000 EUR (čeprav je možno in razumljivo, da sporna vsota za toženca ni zanemarljiva), sodbe tudi ne bi bilo dovoljeno izpodbijati zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).
Sodišče prve stopnje ni prezrlo toženkinih navedb, da je ostala brez zaposlitve, vendar ni moglo zaključiti, da je to takoj sporočila tožeči zavarovalnici, ker tega ni dokazala, je pa upoštevalo, da je pogodbo odpovedala 19. 1. 2009, saj je o tem dokaz predložila. Ker je v skladu s Splošnimi pogoji dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja odpovedni rok 3 mesece, je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da je njena obveznost prenehala (šele) z mesecem aprilom 2009. Sklicevanje na 8. alinejo 6. člena Splošnih pogojev (ne Zakona o zdravstvenem zavarovanju) nič ne pomaga, saj ta določa le, da zavarovanec pogodbo lahko odpove v določenih primerih (kot je tudi toženkin) tudi pred potekom enega leta, kar sicer ni možno. Vendar bistvo ostaja enako: pogodbo je treba odpovedati, to pa v primeru spora tudi dokazati. Toženka bi torej morala dokazati, da je zavarovalnico (že prej) obvestila o spremembi svojega statusa, pa ji to ni uspelo.
Zatrjevana socialna stiska na spoštovanje sprejetih obveznosti načeloma ne more (vplivati sama po sebi).
Pritožba je torej neutemeljena (2. odst. 350. čl. ZPP), zato jo je bilo treba zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. čl. ZPP).
Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je pritožbeno sodišče o tem odločilo po sodnici posameznici.